Zora KONJAJEV

Rodila se je na Ptuju, kjer je njen oče Albin Stritar med letoma 1921 in 1926 poučeval na gimnaziji. Po maturi na ljubljanski Klasični gimnaziji se je leta 1940 vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Kot študentka medicine se je priključila Osvobodilni fronti (1941) in bila zaradi tega tudi v italijanskih zaporih. Študij je prekinila ter se umaknila na osvobojeno ozemlje, tam je bila sanitetna delavka v partizanski bolnišnici v belokranjski Kanižarici (1944‒1945). Po končani vojni se je vpisala v sedmi semester Medicinske fakultete v Beogradu, nato pa je nadaljevala študij v Ljubljani, kjer je diplomirala (1948). Specialistični izpit iz pediatrije je opravila leta 1954 v Zagrebu. Izpopolnjevala se je v Mednarodnem otroškem centru v Parizu in na Pediatrični kliniki v Zürichu (1953‒1954) ter na pediatričnih inštitutih v Pragi in Moskvi (1965). Po dolgoletnem raziskovalnem delu je doktorirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani (1974).

V letih 1949‒1982 je delala na Univerzitetni pediatrični kliniki v Ljubljani. Ustanovila in vodila je prvi regionalni center za nedonošenčke (1954), ki je kmalu prerasel v Oddelek za intenzivno nego nedonošenčkov in bolnih novorojencev na Pediatrični kliniki ter bil demonstracijski center za vzgojo in izobraževanje različnih profilov medicinskega osebja za vso Jugoslavijo. Na pediatrični kliniki je odprla še oddelek za starše hospitaliziranih nedonošenčkov.

Proučevala je vprašanja neonatologije, intrauterine okužbe plodov ter problematiko nedonošenčkov. Podrobneje se je ukvarjala s citomegalovirusom, sodelovala je tudi pri raziskavi s tovrstnimi infekcijami ploda na mikrobiološkem inštitutu v St. Gallnu (Švica). Kot vodja neonatalne službe je prispevala k spremljanju različnih bolezni novorojencev, izdelala je enotno doktrino za preprečevanje možganskih poškodb zaradi zlatenice in vpeljala specifično nevrološko preiskovalno metodo, ki je omogočala najzgodnejše odkrivanje razvojnih odklonov in pravočasno ukrepanje. Pionirsko se je posvetila uvajanju ustreznih ukrepov za preprečevanje bolnišničnih okužb ter aseptične tehnike nege novorojencev in nedonošenčkov. Izvoljena je bila za prvo predsednico komisije Kliničnega centra za hospitalno higieno. Kot velika zagovornica dojenja otrok se je borila za uveljavitev enoletnega porodniškega dopusta.

Ob delu v demonstracijskem centru je pedagoško dejavnost izvajala tudi na Medicinski fakulteti, od leta 1959 je bila tam asistentka, napredovala pa je do redne profesorice pediatrije (1979). Bila je članica fakultetnega sveta, komisije za doktorske disertacije in komisije za specialistične izpite.

Udejstvovala se je v številnih strokovnih komisijah in društvih, med drugim je bila članica komisije za medicinske in biotehnične vede Sklada Borisa Kidriča, komisije za ugotavljanje smrtnosti novorojencev, podpredsednica Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije in sodna izvedenka. V Slovenskem zdravniškem društvu (SZD) je delovala kot predsednica pediatrične sekcije (1957‒1959), sodelavka Sekcije za partizansko zdravstvo in odbornica Medikohistorične sekcije, kjer so jo imenovali za častno članico (2015). Imenovana je bila tudi za častno članico Ustanove za novo Pediatrično kliniko v Ljubljani.

S svojimi prispevki je sodelovala na številnih domačih in tujih strokovnih simpozijih ter kongresih. Njena bibliografija obsega več kot 120 strokovnih, znanstvenih in poljudnih člankov ter tri učbenike. Ohranjala je spomine na izjemne dogodke partizanske sanitete, pisala je o zgodovini civilnega in vojaškega zdravstva.