STEKLASA, Ivan

Ivan Steklasa se je rodil leta 1846 v Šentrupertu. Najprej je obiskoval normalko v Novem mestu potem pa se je vpisal na novomeško gimnazijo in leta 1867 maturiral.  Na očetovo željo, da bi študiral bogoslovje, se je Ivan želel vpisati na ljubljansko duhovno semenišče, a so ga zavrnili.. Bil je eden od novomeških  izobražencev, ki so jih obtožili sodelovanja pri politični demonstraciji spomladi 1867. Steklasi  naj bi po njegovih besedah deželna oblast zamerila tudi slovanofilstvo (predvsem rusofilstvo) in narodno zavednost.  Zato se je vpisal na filozofsko fakulteto v Gradcu, na študij zgodovine, geografije in slavistike, kjer je tedaj predaval le nekaj let starejši dr. Gregor Krek. Po končanem študiju, podobno kot tedaj mnogi Slovenci, tudi Steklasa ni mogel dobiti ustrezne zaposlitve na Slovenskem.  Leta 1871 je nekaj časa služboval kot domači učitelj pri grofu Josipu Barbu na Rakovniku. Čeprav so ga vabili tudi v Rusijo, se je odločil, da bo službo iskal na Hrvaškem, ker je dobro poznal jezik, ki se ga je naučil že v gimnaziji in ga izpopolnil v Gradcu. Vedel je tudi, da je tedaj na Hrvaškem še vedno primanjkovalo učiteljev in se ni bilo težko zaposliti. Deželna vlada v Zagrebu mu je prošnjo odobrila že v dveh tednih in ga razporedila na gimnazijo v Karlovcu. Kakor je zapisal, je s tem najbolj razveselil svojega očeta, ker mu je bil Karlovac znan že iz mladih njegovih let, ko je hodil tja kupovat žito za dedov mlin. Poleg poučevanja seje Steklasa leta 1872 posvetil tudi raziskovalnemu delu na področju zgodovine, predvsem pisanju zgodovinskih razprav. Med bivanjem v Karlovcu je Steklasa po nasvetu gimnazijskega sošolca Franja Marešiča začel dopisovati v slovenske časopise in časnike. Na Hrvaškem si je ustvaril tudi družino. Največ prispevkov je napisal za leta 1873 ustanovljeni list Slovenec, katerega sodelavec je ostal več kot trideset let. Po petih letih poučevanja v Karlovcu so Steklasa leta 1876 premestili v Slavonsko Požego. Karlovac je nerad zapustil, a je bil kljub temu zadovoljen, da seje lahko seznanil tudi z življenjem v Slavoniji. Od leta  1877 do 1890 je ponovno služboval v Karlovcu. 1890 se je zaposlil na moškem učiteljišču v Zagrebu kot glavni učitelj zgodovine in zemljepisa in predsednik izpitne komisije za višje ljudske šole. Od 1855 do upokojitve leta 1907 je poučeval zgodovino in zemljepis na zagrebški realki. Po upokojitvi je do leta 1917 živel v Zagrebu, dokler se ni zaradi poslabšanja razmer  v mestu, preselil  v rodni Šentrupert, kjer je na svojem posestvu delal oziroma pisal vse do smrti leta 1921.

Bil je plodovit zgodovinski pisatelj in je s članki in razpravami sodeloval v Dolenjskih novicah, Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Kresu itd. Njegovo najobsežnejše delo je Zgodovina župnije Šentrupert na Dolenjskem. Njegova bibliografija obsega preko 100 enot. Po njem so 1999 poimenovali 20 km pohodno pot, ki poteka  po obronkih Šentruperta. 17. tradicionalnemu pohodu po Steklasovi poti v oktobru 2016 je dalo  poseben pečat  razkritje spominske plošče,  prof. Ivanu Steklasi, ob 170-letnici njegovega rojstva.