Slavko KLANČIČAR

Rojen je bil 9. junija 1931 v Osijeku, umrl je 31. maja 2014 v Ljubljani. Njegov oče Ljubljančan je služboval v Osijeku kot podoficir starojugoslovanske vojske in se poročil z Osiječanko. V zakonu so se jima rodili trije otroci, od katerih je bil Slavko najstarejši. Leta 1932 se je družina preselila v Slovenijo, najprej v Maribor, nato pa v Ljubljano, kjer je Slavko obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1960 je diplomiral na gozdarski fakulteti v Ljubljani in se kot gozdarski inženir zaposlil na Dolenjskem ter živel v Dolenjskih Toplicah, kjer je ostal do konca življenja. Njegova prva služba je bila v sektorskem vodstvu gozdarsko-lesne poslovne zveze v Dolenjskih Toplicah, najdlje je služboval pri Gozdnem gospodarstvu Novo mesto in se leta 1990 upokojil kot vodja gozdarskega obrata v Podturnu pri Dolenjskih Toplicah. Kot gozdarski strokovnjak je skoraj 30 let skrbel za gozdove na dolenjski strani Kočevskega roga ter si ves čas prizadeval za uvajanje inovacij in napredek stroke. Bil je član republiškega odbora za ohranjanje objektov na Bazi 20, član Turističnega društva Dolenjske Toplice, kateremu je predsedoval 13 let, zasnoval in uredil je gozdno učno pot Rožek v Podturnu.

S pisanjem se je pričel ukvarjati v dijaških letih, ko so osmošolci izdajali glasilo Naš glas in ob koncu leta Almanah. Kasneje je svoje pesmi, humoreske, aforizme, anekdote in članke objavljal v glasilu Dolenjski gozdar, Gozdarskem vestniku, Kmečkem glasu, Dolenjskem listu idr. Po upokojitvi je vodil literarno sekcijo Društva upokojencev v Dolenjskih Toplicah, kje so skupaj izdali več pesniških zbirk, objavljal pa je tudi v zborniku Likusa, literarnega kluba upokojencev Slovenije, katerega član je bil. Njegove pripovedne pesmi koreninijo v naravi, predvsem gozdu, prežete so z ljubeznijo, humorjem in življenjsko vedrino. Leta 2003 je izšel njegov knjižni prvenec Anekdote in zmote od tod in drugod, kateremu so sledili: pesniška zbirka Srce sem odklenil (2005), zgodbice in humoreske Kofetarske zgodbice (2006), aforizmi Svisli za reke in misli (2009) ter spominska trilogija Kako sem odraščal v vojni in svobodi (2007), Kako sem doživljal vojno in svobodo (2010) ter Moja službena leta (2012).

Leta 2013 je prejel najvišje občinsko priznanje – grb Občine Dolenjske Toplice.