Jakob ZIRMANN

Jakob Zirmann se je rodil v Nogaredo di Prato v videmskem okraju v Italiji. Pred prvo svetovno vojno se je izučil fotografske obrti pri fotografskem mojstru Antonu Jerkiču v Gorici. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Postojno in leta 1923 odprl svoj prvi fotografski atelje Fotografia Moderna (na današnji Jamski cesti v Postojni). Fotografiral je poroke, birme in družabne prireditve in razvijal filme ljubiteljskim fotografom. Leta 1924 se je poročil in skupaj z ženo Ljudmilo sta leta 1928 odprla nov fotoatelje (v današnjem Gregorčičevem drevoredu v Postojni). Okoli leta 1930 sta odšla v Južno Ameriko in ZDA, a sta se kmalu vrnila v Postojno in leta 1935 odprla fotoatelje Fotografia G.(iacomo) Zirmann (na današnji Ljubljanski cesti v Postojni). Žena je večinoma delala v ateljeju, kjer so se množično fotografirali italijanski vojaki, ki so nato svoje fotografije pošiljali domov kot razglednice, Zirmann pa je delal na terenu. Nato sta leta 1943 kupila hišo, v kateri še danes deluje Foto atelje Postojna kot naslednik Foto Ateljeja Zirman-Murovec (današnja Prešernova ulica v Postojni). Svoje delo sta zakonca Zirmann nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni. Zirmann se je upokojil leta 1955, a je še vedno fotografiral na terenu vse do leta 1962, ko je hudo zbolel. Leta 1955 je obrt prevzela njegova snaha Emica Zirmann (poročena z Alfonzom), ki jo je Jakob Zirmann po smrti žene zaposlil kot pomočnico (l. 1953). Jakob Zirmann je umrl leta 1965 v bolnišnici v Ljubljani. Emica je Foto Atelje vodila do leta 1987, potem pa je obrt nadaljevala njuna hčerka Lilijana Zirmann – Murovec in njen mož Milan Murovec vse do leta 2010, ko sta obrt prevzela njuna otroka Irena in Marko Murovec. Sedanje ime uspešnega fotografskega ateljeja je Fotoatelje Postojna. Leta 2013 je ta znana postojnska fotografska družina praznovala 90-letnico delovanja v Postojni in 70-letno tradicijo delovanja na isti lokaciji (Prešernova ulica).
Jakob Zirmann je dobro obvladal svojo obrt, hkrati pa je svojim fotografijam dodajal umetniško noto (npr. kolorirani ženski portreti, kolorirane razglednice ipd.). Bil je mojster ateljejskega portretiranja in retuširanja portretov. Izjemno pomemben del njegovega opusa predstavljajo tudi fotografije mesta Postojne in okoliških krajev med leti 1923 in 1943, poleg stavb in ulic so pomembne tudi fotografije ljudi. Posebno dragocene so njegove razglednice Postojne, bližnjih krajev pa tudi panorame in vedute širše Primorske. Prijateljeval je z Maksom Šebrom, ki mu je tiskal razglednice, po zaprtju Šebrove tiskarne pa je bil nekaj časa tudi sam založnik in izdajatelj razglednic.