Ignac KAMENIK

Njegovo šolanje na ljubljanski Klasični gimnaziji je prekinila morija druge svetovne vojne. Šele po vrnitvi od partizanov je uspešno maturiral na mariborski Klasični gimnaziji in od leta 1947 dalje študiral slovenistiko pri profesorju dr. Antonu Slodnjaku. Po končani diplomi je kot mlad slovenist pet let preživel med koroško mladino na ravenski gimnaziji, med leti 1956 in 1962 pa je bil profesor in ravnatelj osemletke v Slovenski Bistrici. Ob poučevanju se je vseskozi aktivno posvečal šolski in ljubiteljski gledališki dejavnosti. Še posebej uspešen je bil s pisanjem in uprizarjanjem množičnih recitalov. Slovensko Bistrico je leta 1962 zamenjal s štajersko prestolnico. V Mariboru je eno šolsko leto poučeval na Prvi gimnaziji, nato pa se je preusmeril v knjižničarstvo. Zaposlil se je v takratni Študijski knjižnici, kjer si je kot katalogizator in klasifikator pridobil bogato bibliotekarsko znanje. Knjižničarske vrste je zapustil leta 1967. Posvetil se je poklicnemu gledališču in kot dramaturg sooblikoval Dramo SNG Maribor. Po dve leti trajajočem gledališkem ustvarjanju se je leta 1969 vrnil v knjižničarske vrste. Prevzel je vodenje Mestne knjižnice Maribor in se lotil preobrazbe mariborskega splošnega knjižničarstva. Skupaj z Brunom Hartmanom, Zlato Kert in ostalimi bibliotekarskimi strokovnjaki je pripravil načrt reorganizacije mreže ljudskih knjižnic v občini Maribor. Njihov vizionarsko zastavljen načrt je privedel do združitve Mestne in Delavske knjižnice in kasnejšega nastanka Mariborske knjižnice, na čelu katere je Ignac Kamenik ostal vse do leta 1977. S postopnim realiziranjem zastavljenega načrta je ustvaril sodobno organizirano knjižnično mrežo, ki je bila prva in edina v takšnem obsegu na Slovenskem.
Pri nastajanju nove knjižnične mreže je posebno pozornost namenil mladim bralcem. Posodobil je pionirsko knjižnico in jo leta 1973 preselili v prenovljene prostore na Rotovškem trgu 6, bil pa je tudi eden izmed glavnih pobudnikov za ustanovitev revije Otrok in knjiga. O neizbrisnem pečatu, ki ga je pustil v zgodovini Mariborske knjižnice, priča vrsta tehničnih in vsebinskih novosti, med katerimi najbolj izstopa uvedba bibliobusa, ki je luč sveta zagledal leta 1974.
Ko je Kamenik leta 1977 ravnateljski stolček Mariborske knjižnice prepusti Nadi Gaborovič, je v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani prevzel vodenje bibliotekarskega strokovnega in znanstvenoraziskovalnega centra in se posvetil pisanju strokovnih člankov.
Po odhodu iz osrednje slovenske knjižnice je nove karierne izzive najprej našel v Cankarjevem domu, kjer je vodil kulturno vzgojni program, med leti 1984 in 1985 pa je bil svetovalec Zavoda SR Slovenije za šolstvo. Kasneje se je bolehen upokojil, se umaknil iz javnosti in se posvetil pisanju proze. Kot pripovednik je na podlagi svojega osebnega življenjskega izkustva ustvaril obsežno trilogijo in posledično razvil posebno zvrst avtobiografskega romana. Pisani besedi se ni posvečal samo kot upokojenec, v svet literarnega ustvarjanja je namreč vstopil že kot dijak. Po začetnem pisanju poezije, ki se ni ohranila, se je kmalu preusmeril v dramatiko in se širši javnosti predstavil kot pisec dramskih besedil. Po vrsti predelav že obstoječih del je začel oblikovati lastne dramske tekste, od katerih so nekateri doživeli uprizoritev na slovenskih gledaliških odrih. Po mnenju literarne zgodovine pa se njegove drame uvrščajo v okvir socialno humanističnega realizma in meščanske drame.
Medtem ko njegov literarni opus ni doživel večjih uspehov, so njegov prispevek k razvoju bibliotekarske stroke prepoznali bibliotekarji in mu v ta namen podelili Čopovo diplomo.