GABOROVIČ, Nada

Nada Gaborovič, rojena Kropej, je že od svojega zgodnjega otroštva živela s pisalom v roki. Pisati je zanjo pomenilo živeti in zato je bilo njeno življenje vseskozi tesno povezano z literaturo, slovenskim jezikom in rodnim Mariborom.
Njeno šolanje na mariborski gimnaziji je prekinila morija druge svetovne vojne. Ob nastopu okupacije je skupaj s sestro pobegnila v Ljubljano, kjer je dokončala šesti razred gimnazije. Takoj zatem se je vrnila v Maribor, od koder je bila skupaj s preostalimi družinskimi člani pregnana v Srbijo. Ko se je po štirih letih izgnanstva vrnila v rodno mesto, je dokončala manjkajoča razreda gimnazije in se zavzeto lotila študija slavistike na ljubljanski univerzi.
Leta 1950 se je kot diplomirana profesorica vrnila v štajersko prestolnico in nastopila svojo prvo službo. Najprej je tri mesece poučevala na nižji gimnaziji, jeseni istega leta pa se je zaposlila na II. gimnaziji, kjer je ostala vse do leta 1976.
Svoje pedagoško poslanstvo je jemala odgovorno in resno. Da se je lahko posvetila poučevanju na gimnaziji, je pisanje, svojo največjo ljubezen, potisnila v kot. V drugi polovici 50 let je začutila, da bo zbolela, če ne bo pisala. Mož ji je kupil pisalni stroj, začela je intenzivneje pisati in leta 1961 je izšel njen prvi roman Jesen brez poletja, v katerem pripoveduje o življenju slovenskih izgnancev v Srbiji med drugo svetovno vojno.
Čeprav si je Nada Gaborovič že od nekdaj želela poučevati, se je po 26 letih odločila za odhod iz pedagoških vrst. Med leti 1977 in 1978 je bila ravnateljica Mariborske knjižnice, kasneje pa se je zaposlila kot svetovalka za slovenski jezik pri mariborski enoti Zavoda za šolstvo. Ob koncu življenja je nekaj časa živela v domu starejših v Vukovskem Dolu v Slovenskih goricah. Od življenja se je poslovila v rodnem Mariboru.
Nada Gaborovič je literarno ustvarjala vse odkar se je v prvem razredu naučila pisati in brati. Sprva so ji za izražanje služili dnevniški zapisi, kasneje pa se je posvetila daljšim proznim besedilom. Tako je svoj prvi, okrog 800 strani dolg roman z naslovom Beli jorgovan začela pisati pri 14 letih, vendar se obsežno besedilo do danes ni ohranilo.
Njen obsežni in vsestranski opus je v veliki meri avtobiografski. Kakor se je odvijalo njeno življenje, tako je iz njega črpala snov za svoje obsežne romane, novele in črtice. V mnogih njenih delih je ohranjena podoba rodnega mesta, ljudi in okolij, kot jih je poznala iz svojih življenjskih izkušenj. Čeprav je pisala o raznolikih tematikah, tudi humorističnih in satiričnih, se je v svojih delih vztrajno vračala h krutemu predvojnemu času in obdobju, ki ga je med vojno preživela v izgnanstvu.
V mnogih njenih romanih kot pripovedovalec nastopa moški, saj je želela dokazati, da lahko ženska piše prav tako dobro kakor moški. Mnogi so namreč menili, da ženske niso poklicane za literarno udejstvovanje. V spore s svojimi literarnimi kolegi pa je Nada pogosto prišla tudi zaradi tega, ker ni čutila prav nobene potrebe po zunanji uveljavitvi.
Njena literarna zapuščina poleg romanov in novel obsega še krajšo prozo, ki je izhajala v različnih časnikih in revijah, izpod njenega peresa pa so nastajala tudi dela za mlade in številne literarne kritike izvirnih del slovenskih avtorjev. Veliko je pisala tudi za radio.