Erika VOUK

Pesnica in prevajalka Erika Vouk se je po končani klasični gimnaziji v Mariboru vpisala na študij psihologije in filozofije v Ljubljani. Študija ni zaključila, saj se je posvetila družinskemu življenju. Leta 1980 se je zaposlila v Mariborski knjižnici. V tem obdobju je sodelovala v gledališki skupini Tomaža Pandurja  Tespisov voz, kar je v njej ponovno prebudilo umetniško žilico, ki jo je razvijala že kot gimnazijka. Takrat je svoje pesmi objavljala v gimnazijskem glasilu Mlada misel, po dolgih letih ustvarjalnega premora pa je ponovno začela pisati in leta 1984 izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Bela Evridika.
V svoj pesniški opus je nanizala deset pesniških zbirk za odrasle. Vsaka zbirka ima svoj tematski sklop, a vsem je skupen eros oziroma erotičen odnos do vsega, kar jo obdaja. Čeprav je vse življenje živela v Mariboru, je navdih iskala v mediteranskem prostoru. Veliko njenih pesmi je svojo končno obliko dobilo v Domu društva pisateljev na Belem križu nad Piranom, kamor je nosila zapiske. Pesmi so včasih nastajale več tednov, celo mesecev, in so premišljene, prepoznavne po ritmu, glasovnem ujemanju ter uporabi kultiviranega jezika. Ob pesniških zbirkah za odrasle je izdala tudi pesniško zbirko za otroke z naslovom Nespančki.
Njene pesmi, ki so objavljene v domačih in tujih revijah ter prevedene v številne jezike, so še posebej nagovorile kantavtorja Petra Andreja. Nekatere izmed njih je uglasbil in objavil na dveh zgoščenkah. Prva z naslovom Valovanje je izšla leta 2003, druga, z naslovom Zatopato pa leta 2017. Njene pesmi so uglasbili tudi v okviru projekta Rokerji pojejo pesnike.
Ob literarnem ustvarjanju je pomembno tudi njeno prevajalsko delo, do katerega jo je privedlo sodelovanje s Tomažem Pandurjem. Potem ko je za potrebe njegove predstave že prevedla nekaj izsekov drugega dela Fausta, je v nadaljnjih sedmih letih prevedla vseh 7499 verzov drugega dela Goethejeve mojstrovine. Ob Goetheju je prevajala tudi za potrebe SNG Maribor ter literaturo za odrasle, otroke in mladino. Njeni prevodi so objavljeni v različnih časopisih in revijah, med katerimi še posebej izstopa Nova revija.
Erika Vouk sodi v sam vrh slovenske poezije, v zvezi s svojim literarnim ustvarjanjem pa je sama izjavila, da je prav pisanje poezije tisto, kar jo v življenju najbolj osrečuje.