Daroslav (Slavko) SMOLE

»Nepravični bi bili, ako bi pozabili omeniti še posebej moža izvanredne sokolske požrtvovalnosti, ki je tekmoval kljub temu, da ima na eni roki le tri prste in le eno oko – brat Smole Daroslav.«¹

»Smole je mož, ki zasluži naše priznanje. Vojni invalid, brez treh prstov, brez očesa, tekmuje in spravi gledalca v občudovanje.«²

¹Tekma za prvenstvo Jugoslovanskega Sokolskega Saveza. V: Jugoslavija, Let. 5, št. 130 (7. jun. 1922), str. 3

²Tekma za prvenstvo Jugosl. Sok. Saveza. V: Jutro, Let. 3, št. 137 (11. jun. 1922), str. [4]

Zgodnja leta

Rodil se je kot Blasius Daroslav Josef kot najmlajši od osmih otrok Josipa Smoleta in Terezije roj. Poženel.

Smoletovi so bili stara logaška rodbina, ki je v D. Logatcu živela (po podatkih matičnih knjig župnije Dolenji Logatec) vsaj od l. 1769 (h. št. 32). Oče Josip (18. mar. 1852 – 3. maj 1924), je bil ugleden Logatčan: gostilničar, najpomembnejši ustanovitelj »Zadruge krčmarjev vseh vrst, mesarjev, klavcev drobne živine, trgovskih in svobodnih obrtov« (5. in 6. avg. 1886), trgovec z lesom, občinski svetnik (vsaj od l. 1888), župan Dolenjega Logatca (vsaj od l. 1889), eden izmed ustanoviteljev Posojilnice v Logatcu (25. jul. 1888), kot član Slovenske matice (od 10. jun. 1885) in kot član vodstva Družbe sv. Cirila in Metoda v Logatcu podpiral slovenski tisk in ohranjanje narodne zavesti, 38 let načelnik gasilskega društva v Dolenjem Logatcu (gasilec od l. 1878), načelnik cestnega odbora za okraj Logatec (v povezavi z Idrijo; 1894), odbornik Logaške kmetijske podružnice (od l. 1896), podpornik Telovadnega društva Sokol Logatec, v politiki pa znan liberalec na Logaškem.

Daroslav, po domače Slavko, se je po končani osemletni ljudski šoli v šolskem letu 1905/1906 vpisal na Mestno višjo realko v Idriji. Šola je takrat slovela po izjemnem, naprednem profesorskem kadru in jasni slovenski narodni usmeritvi. Njegov razrednik je bil dr. Josip Mencej, ugledni klasični filolog, ki je na učence prenašal navdušenje za povezovanje med južnoslovanskimi narodi. Verouk je poučeval  katehet Andrej Plečnik, brat slavnega arhitekta Jožeta Plečnika. Za Daroslavov telesni in narodni razvoj pa je bil ključen učitelj telovadbe Ivan Bajželj, prepričan in aktiven član idrijskega društva Sokol. Bil je vsestransko nadarjen: bil je odličen telovadec, spreten organizator, dober govornik, nadarjen risar ter izjemen pevec, zaradi česar so ga klicali »logaški slavček«.

V tem času pa so se na Slovenskem že nevarno stopnjevali ideološki boji med liberalci in klerikalci ter narodne napetosti med Slovenci na eni in Nemci ter nemškutarji na drugi strani. Ker so napredni profesorji na idrijski realki odkrito podpirali liberalno usmeritev, je šola postala trn v očesu konservativnih krogov in stroge avstrijske šolske oblasti. Leta 1908 je deželni šolski svet izvedel politično čistko: s položaja je odstranil narodnozavednega ravnatelja Stanislava Beuka (Bevka), na njegovo mesto pa nastavil režimskega, nemškutarskega naslednika.

To je bil začetek silovitega državnega pritiska na slovenstvo in svobodomiselnega duha na gimnaziji. Politična gonja proti napredni mladini je dosegla vrhunec septembra 1910, ko je deželni šolski svet z odlokom deželne vlade dijakom strogo prepovedal telovadbo in udejstvovanje v zasebnih društvih. To je bil premišljen in uničujoč udarec sokolskemu gibanju, s katerim so klerikalni krogi in šolske oblasti želeli zlomiti liberalni vpliv na mladino.  Verjetno je Daroslav tudi zaradi tega po tretjem letniku, leta 1908, opustil nadaljnje šolanje na realki. Vrnil se je v Logatec, kjer je prevzel del odgovornosti na domačem posestvu, gostilni in trgovini.

Začetki v Sokolu in mednarodni uspeh v Torinu

Daroslav se je s sokolsko idejo in telovadbo verjetno srečeval že od mladih nog. Smoletovi so bili namreč tesno povezani z ugledno družino Tollazzi; sin Josipa Tollazzija, Tomo, je navdušenje za sokolstvo prinesel s študija v Pragi že precej let pred uradno ustanovitvijo logaškega društva. Za promocijo sokolstva v Logatcu je bil pomemben tudi zlet idrijskega Sokola v Logatcu leta 1898. Prve resne telovadne korake pa je Daroslav najverjetneje naredil med šolanjem v Idriji pod budnim očesom profesorja Bajžlja. Ko se je leta 1908 vrnil domov, se je takoj vključil v novoustanovljeno Telovadno društvo Sokol Logatec, ki je luč sveta ugledalo 27. junija istega leta. Sokolska vadba je v Logatcu takrat potekala v skromnih razmerah. V začetku so vadili na vrtu Josipa Tollazzija, kasneje v velikem obokanem nekdanjem Tollazzijevem hlevu, ki so ga preuredili v zasilno telovadnico.

——————————————————————————————————————————————————————————————–

OPOMBA: To je bil čas velikih načrtov in prelomnih dogodkov v slovenskem športu. V začetku na Slovenskem sokolska društva niso bila številna. Šele leta 1905 je bila ustanovljena Slovenska sokolska zveza (SSZ), ki je še pospešila nastanek večjega števila sokolskih društev.  Njen osrednji steber je bil Ljubljanski sokol, ki je bil pod prvotnim imenom Južni sokol ustanovljen že 1. oktobra 1863 – le dobro leto dni za češkim Praškim sokolom (16. februar 1862). Ključni korak v mednarodno areno je uspel dr. Viktorju Murniku, starosti slovenskega sokolstva. Na kongresu Mednarodne telovadne zveze (FEG, danes FIG) v Pragi je 12. aprila 1907 dosegel izjemno zmago v športni diplomaciji: uradno vključitev Slovenske sokolske zveze v mednarodno organizacijo. Za slovenski narod je bil to prelomen trenutek, saj so naši (sokolski) športniki v takratni Avstro-Ogrski dobili unikatno pravico – nastopati na uradnih svetovnih tekmovanjih pod lastnim imenom in zastavo, popolnoma neodvisno od Avstrije. To mednarodno priznanje je obrodilo sadove že nekaj mesecev kasneje. Slovenska sokolska vrsta je 30. junija 1907 v Pragi, v okviru 5. vsesokolskega zleta, sploh prvič uradno nastopila na 3. svetovnem prvenstvu in zasedla odlično 5. mesto. (Član slovenske reprezentance na 3. svetovnem prvenstvu 30. jun. 1907 v Pragi je bil tudi Josip Rihar, član društva Sokol Ljubljana. Po vsej verjetnosti gre za Josipa Riharja (1876-1934), rojenega v Gorenjem Logatcu, strica bodoče Daroslavove žene Fanči, ki je bil v času prvih svetovnih slovenskih in hkrati sokolskih gimnastičnih uspehov živinozdravnik v Ljubljani.) To tesno sodelovanje s slovanskimi narodi je naslednje leto (1908) preraslo v uradno povezovanje, ko je bila na podlagi medsebojnega dogovora med 10. in 12. avg. ustanovljena Slovanska sokolska zveza s sedežem v Pragi. Slovenska sokolska zveza je postala članica Slovanske sokolske zveze že takoj ob njeni od ustanovitvi. Sledil je nov zgodovinski mejnik na 4. svetovnem prvenstvu leta 1909 v Luksemburgu, kjer je Karel Fuks (Fuchs, tudi Fux) na drogu osvojil drugo mesto, ki si ga je delil še z dvema tekmovalcema. Tudi tu je ekipa pod Slovensko zastavo osvojila 5. mesto. Toda prvenstva so bila izključno ekipni dogodki brez posamičnih podelitev. Točke za posamični mnogoboj so uvedli šele leta 1922, ko so tudi prvič uradno priznali svetovnega prvaka v moškem posamičnem mnogoboju. Ocene za posamezna orodja so bile uvedene pozneje. Zaradi tega na teh igrah niso podelili dejanskih posamičnih medalj, ampak so bile posamične uvrstitve na prva tri mesta uradno priznane naknadno.

Vsa ta pretekla tekmovanja in diplomatska prizadevanja dr. Murnika so postavila trdne temelje za naslednji veliki cilj: vrhunski ekipni nastop slovenske vrste na mednarodnem turnirju v Torinu leta 1911.

»Z včlanitvijo v mednarodno telovadno zvezo leta 1907 nas je postavil na mednarodni športni zemljevid sveta in od takrat dalje smo Slovenci prisotni na velikih tekmovanjih kot slovenski narod. V tem obdobju je bil tudi prvi Slovenec, ki je deloval v mednarodni panožni zvezi. Z njim Slovenci prvič stojimo na zmagovalnem odru v katerikoli športni panogi kot narodna skupnost. Zaradi njega so telovadci odšli na olimpijske igre leta 1924 v Paris, kjer je Leon Štukelj osvojil dve zlati odličji, ter so mu v enem dnevu dvakrat igrali slovensko himno Naprej zastava Slave, ki je bila tretja kitica takratne himne kraljevine SHS.« V: Čuk, I., Podpečnik, J., Rovšnik, R. in Nemec Novak, J. (2025). Dr. Viktor Murnik, oče slovenske telesne kulture. Založba Univerze v Ljubljani. Dostopno na: https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/book/878

——————————————————————————————————————————

Leta 1909 je Slovenska sokolska zveza slovensko ozemlje razdelila na osem sokolskih žup, ki so se začele povezovati z društvi. Sokolsko društvo Logatec je spadalo pod ljubljansko sokolsko župo Sokol I Ljubljana. Daroslav Smole se je kot član logaškega Sokola udeleževal tekem svoje sokolske župe, lahko pa da je bil hkrati tudi član društva Sokol I Ljubljana.

Dr. Viktor Murnik, starosta slovenskega sokolstva, je že od leta 1907 načrtoval zgodovinski nastop slovenske vrste na mednarodnem turnirju v Torinu. Leto dni pred tekmovanjem, v letu 1910, so se v vseh sokolskih župah pričele kvalifikacijske tekme, iz katerih se je v ožji krog najprej prebilo šestnajst najboljših telovadcev v državi. Izmed njih so nato selekcionirali končno elitno šesterico in enega namestnika, ki so sestavljali prvo pravo slovensko reprezentanco pod vodstvom zveznega načelnika dr. Viktorja Murnika. Ekipo so sestavljali telovadci iz sokolskih žup: Karel Fuks (Metlika), Ivan (Janko) Kovačič (Ilirska Bistrica), Vinko Pristov (Škofja Loka), Anton Thaler (Sokol Ljubljana), Stane Vidmar (Sokol Ljubljana I), Daroslav Smole (član logaškega Sokola in predstavnik župe Sokol Ljubljana 1) in Vladimir Simončič (Sokol Ljubljana) kot namestnik. Daroslavova uvrstitev v reprezentanco je bila zanj in za logaško sokolstvo izjemen uspeh. Kot član reprezentančne sokolske vrste je bil deležen kvalitetnih treningov pod vodstvom dr. Murnika in napredek je bil očiten. Morda je pri sokolih v Ljubljani treniral že pred kvalifikacijami, kajti logaške razmere so bile za vrhunski športni napredek omejene, v Ljubljani pa sta bila vadba in trenerski kader neprimerno boljša.

5. svetovno prvenstvo v športni gimnastiki, Torino 1911 (5e Tournoi International de Gymnastique)

Daroslav Smole je 13. maja 1911 je kot najmlajši član slovenske sokolske vrste nastopil na V. mednarodni gimnastični tekmi in zletu v Torinu. Danes se to zgodovinsko tekmovanje uradno šteje za 5. svetovno prvenstvo v športni gimnastiki. Tekmovanje je potekalo v okviru 8. italijanskega zveznega festivala gimnastike v Torinu. Prvenstveni cilj slovenske vrste je bil premagati močan Luksemburg, kar jim je z borbenostjo tudi uspelo. Med osmimi sodelujočimi reprezentancami je slovenska vrsta osvojila vrhunsko 4. mesto. Le za las so zaostali za tretjeuvrščenimi gostitelji Italijani ter za nagrado prejeli častni pokal, tekmovalci pa spominsko listino (z besedilom v desetih jezikih).

Kot soustvarjalec tega pionirskega in zgodovinskega športnega uspeha je Daroslav pripomogel k dosežku, ki naj bi bil prvo mednarodno športno odličje, osvojeno pod slovensko narodno trobojnico (čeprav še v času Avstro-Ogrske monarhije) na tekmovanjih svetovnega ranga izven „strogo“ sokolskih tekmovanj. Ker ta podatek ne drži popolnoma, je natančnejša opomba o svetovnih prvenstvih ter ekipnih in posamičnih odličjih navedena na koncu življenjepisa. Gre pa za največji uspeh slovenskega športa pod slovensko zastavo do 1. avgusta 1992, ko sta na XXV. poletnih olimpijskih igrah moderne dobe v Barceloni Iztok Čop in Denis Žvegelj osvojila bronasto medaljo v veslaški disciplini dvojec brez krmarja.

Uspeh je močno odmeval po vsej domovini, ob povratku ekipe z vlakom pa so jim ljudje povsod pripravili veličasten sprejem. V Ljubljani jih je uradno pozdravila starosta ženskega telovadnega društva, »sestra« Franja Tavčar (žena pisatelja in župana dr. Ivana Tavčarja), in junakom izročila velik lipov venec. V imenu tekmovalcev se ji je zahvalil dr. Murnik, zbrane pa je nagovoril tudi zvezni starosta dr. Ivan Oražen. Zgodovinski uspeh pa je takoj postal tudi predmet ostrega kulturnega boja: medtem ko je liberalni tisk (npr. časopis Jutro) navdušeno slavil slovenske športne heroje, je klerikalno časopisje (z osrednjim dnevnikom Slovenec na čelu) dosežek zaradi ideološkega nasprotovanja Sokolu povsem zamolčalo.

Daroslavov ugled je po vrnitvi domov zrasel. Že nekaj tednov kasneje, 9. junija 1911, so logaški sokoli sklicali svoj 2. izredni občni zbor. Ker dotedanji načelnik, »brat« Kraigher, zaradi pomanjkanja časa funkcije ni več zmogel opravljati, so na to ključno strokovno mesto izvolili prav mladega torinskega junaka Daroslava Smoleta. Uspeh v Torino je zagotovo pripomogel, da so logaški sokoli še istega leta začeli zbirati denar za izgradnjo sokolskega doma. Na rednem občnem zboru 14. januarja 1912 so poudarili Daroslavov izjemen uspeh z reprezentanco v Torinu v preteklem letu. »Ker nam je slavna vlada vzela šolski naraščaj, odpade statistika istega, upam pač, da se bode pač našlo sredstva, da pridobimo zopet nadebudno mladino. Ako menim, da je bil član našega društva v Turinu in to celo v tekmovalni vrsti in da si ji je priboril med Slovenci četrto mesto in da je znatno pripomogel Slovenski vrsti do tako častnega uspeha bi bilo moje poročilo končano.«  (Slovenska vrsta je ekipno osvojila 4. mesto in ne Daroslav kot posameznik, op. G. K.)

6. češki vsesokolski zlet – 1. zlet Zveze slovanskega sokolstva

Med 28. junijem in 1. julijem 1912 se je Daroslav v Pragi udeležil 6. češkega vsesokolskega zleta, ki je bil hkrati 1. zlet Zveze slovanskega sokolstva (SSS, ustanovljene leta 1908). Na dogodku je sodelovalo skoraj 11.000 sokolov in 6.000 sokolic, v sprevodu pa 23.000 članov. Slovenci so na tekmovanju zmagali v tekmi za prvenstvo Zveze slovanskega sokolstva ter dosegli vrsto uspehov v vrstah in posamezno. Znotraj 28-članske slovenske delegacije je Daroslav zasedel 4. mesto, v mednarodni konkurenci 218 tekmovalcev pa skupno 19. mesto. Po češkem točkovanju je dosegel 80 % vseh točk, s čimer si je pridobil status »prvokategornika«. Najboljša med Slovenci sta bila Stane Vidmar (1. mesto) in Karel Fuks (2. mesto). Zlet v Pragi je bil za Daroslava zadnje veliko tekmovanje pred prvo svetovno vojno in zadnje, ki se ga je udeležil zdrav. Po oktobru 1912 se njegovo ime v društvenih zapisih ne pojavlja več, saj je odšel na služenje vojaškega roka.

Vojaški rok in prva svetovna vojna

Ker je februarja 1912 dopolnil 21 let, je postal vojaški obveznik, kjer je bil evidentiran kot Blasius Smole. Oktobra je bil vpoklican na služenje vojaškega roka, ki je takrat trajal dve leti. Odšel je zdrav in na vrhuncu telesne pripravljenosti, vrnil pa se je leta 1918, po koncu prve svetovne vojne kot izčrpan invalid. Vpoklican je bil v 22. pehotni polk (Infanterie Regiment Nr. 22). Večina nabornega okoliša je bila v Dalmaciji, zato so ta polk imenovali tudi Dalmatinski pehotni polk. Večina vojakov v tem polku je bila Hrvatov iz Dalmacije. Polkovne enote so bile stacionirane v garnizijah v Mostarju in v Senju, kjer je Smole najverjetneje služil vojni rok. Vpoklic v 22. pehotni polk je bil redkost, večina iz slovenskega okoliša je služila vojaški rok v 97. pehotnem polku. Mogoče je na to vplivala družina Smole.  Ko je uspešno zaključil usposabljanje za čin korporala (desetnika), je sledila takojšnja premestitev na nemirno balkansko območje. Januarja 1913 je bil Blasius Smole v sestavi avstro-ogrskega 22. pehotnega polka (IR 22) razporejen v okolico Skadra v današnji Albaniji. V času prve balkanske vojne, ko sta Skader oblegali črnogorska in srbska vojska, Avstro-Ogrska ni neposredno sodelovala v bitkah. Smole je bil tja poslan v sklopu celotnih bojnih formacij (bataljonov), ki so ob meji služile kot vojaški opazovalci in demonstracija sile. Njihova glavna naloga je bila izvajanje diplomatsko-vojaškega pritiska in varovanje strateških interesov Dunaja pred širitvijo Srbije in Črne gore, s čimer so v stanju najvišje bojne pripravljenosti preprečevali eskalacijo spopadov. Za udeležbo je prejel Erinnerungskreuz 1912-13 (Spominski križec 1912-13) ali neformalno Mobilisationskreuz (Mobilizacijski križec), ki ga je dobil vsak mobiliziran oficir. V letu 1914 bi moral Smole zaključiti služenje vojaškega roka, toda le nekaj mesecev pred odhodom domov je izbruhnila prva svetovna vojna. Zaradi splošne mobilizacije so vojaške obveznike takoj poslali na bojne črte. Blasius Smole je na srbski fronti, ki se je odprla 28. julija 1914 z avstro-ogrsko napovedjo vojne, služil v 3. stotniji I. bataljona dalmatinskega 22. pehotnega polka. Njegov polk je bil nemudoma aktiviran in vključen v balkanske oborožene sile (Balkanstreitkräfte) pod poveljstvom generala Oskarja Potioreka, natančneje znotraj 18. pehotne divizije XVI. korpusa. Glavni avstro-ogrski napad se je začel 12. avgusta 1914 z vpadom čez reko Drino, pri čemer so enote napredovale prek Srebrenice na srbsko ozemlje. Polk je sodeloval že v znameniti cerski bitki, za samega Smoleta pa so se najhujši spopadi začeli oktobra 1914. Med 24. oktobrom in 15. novembrom se je polk boril pri Valjevu, po 16. novembru pa so se spopadi v okolici Ljiga še zaostrili in prerasli v odločilno kolubarsko bitko. Med temi silovitimi boji na srbski fronti je bil Smole hudo ranjen, najverjetneje v okolici vasi Gornja Dobrinja. Izgubil je levo oko in tri prste na levi roki, poleg tega pa je utrpel težjo poškodbo glave. Ranjence na frontni liniji so najprej oskrbeli vojaški zdravniki v poljskih bolnišnicah pod šotori, preživele pa so nato evakuirali v zaledje, najprej proti Srebrenici. Od tam so jih premestili v zaledne vojaške bolnišnice, ki so pokrivale posamezne vojaške enote; Dalmatinski pehotni polk IR 22 je svoje ranjence praviloma pošiljal na zdravljenje v Split ali Zagreb. Smole je po dolgotrajni oskrbi dobil očesno protezo, zaradi hudih trajnih poškodb pa za neposredno bojevanje v prvih vrstah ni bil več sposoben. Ko se je po zdravljenju vrnil v svoj matični 22. pehotni polk, ki se je po umiku iz Srbije od maja 1915 boril na novo odprtem italijanskem bojišču, je bil zaradi invalidnosti premeščen v pisarniški kader v tako imenovani bataljonski ali polkovni zaledni štab. Spomladi 1916 je bil III. bataljon tega polka (ki so ga sestavljale 9., 10., 11. in 12. stotnija) dodeljen na tirolsko fronto v okolico Torcegna (takrat del Južne Tirolske, danes v italijanski deželi Trentinsko – Zgornje Poadižje). Smole je v Torcegnu deloval v zaledni štabni pisarni. Ko se je tirolska ofenziva zaključila, je njegova enota delovala tudi na soški fronti in kasneje v krvavih bojih na reki Piavi, vendar se Smole zaradi službe v zalednem štabu v bojne jarke ni več vrnil.

Povojno obdobje   

Po vrnitvi v rodni Logatec se je Daroslav Smole preživljal z občasno prodajo lesa, kot vojni invalid pa je tudi pridobil pravico do trgovanja s tobakom. Spet se je angažiral pri sokolskem društvu, kjer je 21. sep. 1919 na rednem občnem zboru spet postal načelnik. Po koncu okupacije italijanske vojske je ob prihodu posebnega vlaka v nedeljo, 27. feb. 1921 Daroslav Smole v imenu logaških društev pozdravil generala Maistra. Logaški sokoli so 6. mar. 1921 pripravili veliko narodno slavje, na katerem so jim predstavniki Slovenske sokolske zveze svečano vrnili prapor, ki so ga jim odposlanci logaških sokolov ob začetku vojne predali v hrambo. Ob sprejemu delegacije je imel Daroslav Smole pozdravni govor. 

»Pozdravni govor je imel načelnik logaškega Sokola br. Smolej, ki je naglašal, da v svoji radosti ne smemo pozabiti na brate onostran Hrušice. V ta namen je potrebno, da ostanemo složni in edini.« (Jugoslavija, št. 57, 8. mar. 1921, str. 2).

Na prireditvi je bilo prisotnih ogromno ljudi iz osvobojene Notranjske ter Ljubljane.

7. svetovno prvenstvo v športni gimnastiki, Ljubljana 1922

Leta 1922 je Ljubljana postala eno najpomembnejših središč mednarodnega sokolskega in telovadnega dogajanja v Evropi. V okviru priprav na I. jugoslovanski vsesokolski zlet je 4. junija 1922 na sokolskem telovadišču na Taboru potekala izbirna (kvalifikacijska) tekma za prvenstvo Jugoslovanske sokolske zveze, na kateri so določili jugoslovansko reprezentanco za avgustovsko svetovno prvenstvo v športni gimnastiki. Na tej tekmi so blesteli slovenski telovadci Stane Derganc (1), Peter Šumi (2) in Leon Štukelj (3), Daroslav Smole pa je kljub invalidnosti osvojil odlično 6. mesto. Ljubljana je 11. in 12. avg. istega leta gostila »mednarodno telovadno tekmo«, danes uradno 7. svetovno prvenstvo v športni gimnastiki pod okriljem Mednarodne gimnastične zveze (FIG), ki je potekalo na posebej za to priložnost zgrajenem stadionu za Bežigradom. Jugoslovanska reprezentanca, sestavljena izključno iz slovenskih telovadcev pod vodstvom Viktorja Murnika, je v konkurenci Belgije, Francije, Luksemburga in Češkoslovaške osvojila drugo mesto. Peter Šumi je postal svetovni prvak v mnogoboju, Stane Derganc pa je osvojil tretje mesto. V posamezni konkurenci je Leon Štukelj postal 3-kratni svetovni prvak. Svetovno prvenstvo je pomenilo uvod v vrhunec I. jugoslovanskega vsesokolskega zleta med 12. in 15. avgustom 1922, ko je Ljubljana za nekaj dni postala središče slovanskega sokolstva. Množične prireditve so privabile okoli 50.000 gledalcev na stadion in več kot 100.000 obiskovalcev na mestne ulice, prihod udeležencev pa je bil omogočen z okoli 397 posebnimi vlaki (približno 520.000 potnikov). Dogodka se je udeležilo tudi okoli sto Logatčanov pod vodstvom sokolskega načelnika Daroslava Smoleta. Poseben politični in državni pomen sta zletu dala obisk kralja Aleksandra I. Karađorđevića in kraljice Marije, saj je sokolsko gibanje tedaj veljalo za enega ključnih simbolov ideje jugoslovanske narodne enotnosti. Za slovensko gimnastiko so dogodki leta 1922 pomenili prelomnico in vrhunec zgodnjega razvoja. Ljubljansko svetovno prvenstvo in vsesokolski zlet sta slovensko telovadbo prvič neposredno postavila v sam vrh mednarodne športne gimnastike. Slovenski telovadci so osvojili ekipno drugo mesto na svetu, Peter Šumi pa je postal svetovni prvak v mnogoboju, kar je bil za slovenski prostor tedaj izjemen dosežek brez primerjave. Leto 1922 je zato pomenilo prehod iz društveno-amaterske ravni v mednarodno konkurenčen športni sistem, sokolska telovadba pa se je uveljavila kot vrhunsko organizirana športna panoga, ki je Slovence trajno umestila na zemljevid svetovne gimnastike.

Sokolski domovi

Smole se je angažiral pri gradnji sokolskega doma v Dolenjem Logatcu in bil kot načelnik slavnostni govornik ob njegovi otvoritvi 5. avgusta 1923.  Istega leta je aktivno sodeloval pri ljubljanskem Društvu Sokol I Tabor, kjer je kot član tehničnega odbora pomagal pri gradnji doma in organizaciji prireditev.  Leta 1930 je bil izvoljen kot podstarosta dolnjelogaških sokolov. Eden zadnjih velikih sokolskih dogodkov, ki se jih je udeležil, pa je bil veličastni celotedenski zlet med 28. junijem (na vidovdan) in 4. julijem 1933 v Ljubljani. Ta praznik ob 70. obletnici ustanovitve prvega sokolskega društva med južnimi Slovani je bil hkrati I. pokrajinski zlet Sokola Kraljevine Jugoslavije, ki se ga je udeležil tudi kralj Aleksander I. Karađorđević.

Druga lokalna društva 

Močan pečat je pustil tudi v drugih lokalnih društvih; bil je član Lovske družine Logatec ter član Jamarskega kluba speleološke sekcije Planinskega društva Železničar, s katerim je raziskoval Dolarjevo jamo na Kališah nad Grčarevcem. Imel je tudi bogato gasilsko kariero, saj je bil dolga leta član gasilskega društva v Dolenjem Logatcu. Že njegov oče Josip (Ivan) je bil dolgoletni načelnik Prostovoljnega gasilskega društv Dol. Logatec (član društva je bil 37 let, načelnik pa 35 let: od 1890-1925). Slavko je leta 1933 že omenjen kot načelnik logaške gasilske župe. Najverjetneje je postal član gasilskega društva v Gorenjem Logatcu po poroki leta 1934. Dokumentirano pa je, da je na občnem zboru gasilskega društva G. Logatec leta 1935 prevzel funkcijo predsednika, saj je na sestanku 30. 11. 1935 vodil sejo kot predsednik tega gasilskega društva. Pred njim je bil načelnik Miroslav Puppis.

——————————————————————————————————

Slavko Smole je bil tudi uspešen smučar.

Politično udejstvovanje

Leto 1924 je prineslo nove obveznosti, saj je postal dejaven član Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), druge najmočnejše stranke v državi, a je kmalu opustil politično angažiranost.

Družina

Do poroke se je za vsakdanje preživetje ukvarjal z veleprodajo tobaka, občasno pa tudi s prodajo lesa. Z letom 1928 so mu usahnili prihodki od dividend Hranilnice. Slavko Smole se je zbližal s Fanči (Frančiško) Rihar. Njen oče Ivan Rihar (28. mar. 1872–3. mar. 1933) tej zvezi ni bil naklonjen, zato sta se poročila šele po njegovi smrti, 20. maja 1934. Poročni obred je potekal v trnovski cerkvi v Ljubljani, kjer ju je poročil ugledni župnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar. V zakonu so se jima rodili trije otroci. Prvorojenka Blažica je žal kmalu umrla (19. apr. 1935–2. jan. 1938). Leto kasneje, 1936, se je rodil sin Janez, leta 1938 pa še hči Manca. Kmalu zatem je Slavko Smole hudo zbolel zaradi posledic poškodb glave, ki jih je utrpel med prvo svetovno vojno, in 5. feb. 1939 umrl. Družino pa je med vojno prizadela še ena strašna tragedija. V noči na 17. april 1944 so logaški pripadniki tajne domobranske organizacije »Črna roka« na pragu domače hiše brutalno umorili Fanči Smole. Janez in Manca sta ostala siroti.

OPOMBA O SVETOVNIH PRVENSTVIH V GIMNASTIKI IN ODLIČJIH ZA POSAMEZNIKE IN REPREZENTANCE:

Vsa gimnastična svetovna prvenstva pred prvo svetovno vojno so bila izključno ekipni dogodki, na katerih niso podeljevali posamičnih odličij. Dejanskih posamičnih medalj takrat niso razdelili, zato so bile kasneje vpisane posamične uvrstitve telovadcem dodeljene le za nazaj na podlagi točkovalnih zapisnikov (Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/1903_World_Artistic_Gymnastics_Championships). Uradnega svetovnega prvaka v moškem posamičnem mnogoboju so namreč prvič razglasili šele leta na 7. svetovnem prvenstvu v Ljubljani 11.-12. avg. 1922, ko sta si zgodovinski naslov razdelila Ljubljančan Peter Šumi in Čehoslovak František Pecháček, slovenski sokoli so sicer osvojili 2. mesto oz. srebrno medaljo, a pod zastavo Kraljevine SHS (Jugoslavije). Uradne medalje in ocenjevanje po posameznih orodjih pa so v sistem tekmovanj uvedli šele kasneje. Manjšo izjema je predstavljalo prav prvenstvo v Torinu leta 1911, kjer so organizatorji vzporedno z glavno ekipno tekmo izvedli mednarodno revijalno tekmovanje (Concorso Ginnastico Internazionale). Na njem so nekateri telovadci (med njimi Čeh Ferdinand Steiner) prejeli priložnostne spominske plakete ali kolajne za posamične vaje, vendar te niso štele kot uradna odličja svetovnega prvenstva. A tudi za ekipe – reprezentance so odličja določili za nazaj upoštevajoč vsa svetovna prvenstva

V knjigi: Dr. Viktor Murnik : oče slovenske telesne kulture: na str. 68: »[…] Ob koncu so nagradili le vrste (ekipe, reprezentance). Čehi, ki so zmagali, so dobili dragoceno vazo, darilo francoske zveze, Slovenci pa so za peto mesto prejeli album mesta Luksemburg.«; na str. 180: »Leta 1909 so dobili za 5. mesto nagrado odlitek kipa Ernesta Rancouleta z naslovom Le travail – nagrada za 5. mesto in hkrati prvo priznanje za slovensko športno moštvo na svetovnem prvenstvu.« (kar pa ne drži, saj je bilo prvo priznanje že leta 1907 za doseženo 5. mesto, op. G. K.); str. 187: »Pokal – nagrada za 4. mesto na svetovnem prvenstvu 1911; str. 193: »Vaza – nagrada za 5. mesto za slovensko telovadno moštvo na svetovnem prvenstvu 1913.« Torej priznanja so dobile (verjetno) vse sodelujoče reprezentance. In prvi vrhunski mednarodni športni dosežek pod slovensko nacionalno (splošno sprejeta zastava dežele Kranjske že od revolucionarnega leta 1848 oz. “pomlad narodov”, ko je nastal program Zedinjena Slovenija) zastavo je 5. mesto na 3. svetovnem prvenstvu v gimnastiki v Pragi, 30. jun. 1907. Prvi kompleti medalj za prva tri mesta (zlato, srebro in bron) v ekipni konkurenci so bili podeljeni na 9. svetovnem prvenstvu v Luksemburgu 12.-14. jul. 1930. Takrat je bron prejela ekipa Kraljevine Jugoslavije – spet z izključno slovenskimi tekmovalci. Četrto mesto in prejeti pokal še ni pomenilo “odličja” oz. pokal v tem smislu nima večje teže kot ostale omenjne nagrade (album, kip in vaza). Samo 4. mesto je bil največji uspeh, ni pa bilo to odličje.

Razvoj gimnastičnih prvenstev: Od festivalov do retroaktivnih medalj

Današnje tabele medalj na Wikipediji za obdobje 1903–1921 sploh ne prikazujejo dejanskega stanja s podelitev, temveč so rezultat naknadne statistične predelave. Kako je prišlo do tega?

1. Faza: Obdobje “Mednarodnih turnirjev” (1903–1926)

• Brez naziva prvenstva: Tekmovanja v tem času niso nosila imena svetovno prvenstvo, ampak so potekala pod imenom “Mednarodni turnirji”.
• Brez klasičnih stopničk: Namesto kompletov medalj (zlato, srebro, bron) za prva tri mesta so ekipe prejele unikatne nagrade – zmagovalci velike častne pokale, ostali pa umetniške vaze, čaše in diplome.

2. Faza: Preimenovanje zveze in modernizacija (1921–1930)

• Rojstvo FIG: Evropska zveza (FEG) se je leta 1921 preimenovala v Mednarodno gimnastično zvezo (FIG).
• Novi standardi: V 30. letih 20. stoletja so začeli organizirati uradna, modernizirana svetovna prvenstva z vnaprej določenim sistemom podeljevanja pravih odličij.

3. Faza: Urejanje zgodovine za nazaj (50. leta 20. stoletja)

• Uradni sklep: Kongres FIG je po drugi svetovni vojni uradno odločil, da se vsem mednarodnim turnirjem od Antwerpna (1903) naprej za nazaj podeli status svetovnih prvenstev.
• Preračun v sistem medalj: Ker je v športnem svetu takrat že vladal olimpijski sistem (zlato–srebro–bron), so uradniki stare točkovne zapisnike retroaktivno preoblikovali:

ekipe ali posamezniki, ki so na originalnem zapisniku zasedli 1. mesto, so v uradni statistiki prejeli “retroaktivno zlato”, tisti na 2. mestu so dobili pripisano “retroaktivno srebro”, tisti na 3. mestu pa “retroaktivni bron”.

Fizičnih medalj ti športniki za nazaj nikoli niso prejeli v roke. Vsi današnji seznami prejemnikov medalj iz začetnega obdobja so zgolj papirna predelava starih zapisnikov, ki so jo kronisti izvedli v drugi polovici 20. stoletja.