Daroslav (Slavko) SMOLE

Rojstvo, družina in šolanje

Rodil se je kot Blasius Daroslav Jožef Smole leta 1891 v ugledni dolnjelogaški družini. Osnovno šolanje je uspešno zaključil leta 1905, nato pa se je v šolskem letu 1905/1906 vpisal na Mestno višjo realko v Idriji, kjer je bil zapisan kot Daroslav. Idrijska realka je slovela po naprednem učiteljskem kadru in narodno zavedni usmeritvi. Med njegovimi učitelji sta posebej izstopala dr. Josip Mencelj ter telovadni učitelj Ivan Bajželj, pomemben sokolski pedagog.

V Idriji je bil Slavko izpostavljen močnemu vplivu sokolskega gibanja, ki je odločilno zaznamovalo njegovo življenje. Zaradi političnih sprememb, vse večjih pritiskov na slovensko narodno gibanje ter praktičnih življenjskih okoliščin je po tretjem letniku šolanje opustil in se leta 1908 vrnil v Logatec, kjer je prevzel del odgovornosti v domačem posestvu, gostilni in trgovini.

Začetki v Sokolu in telovadna kariera

Po vrnitvi v Logatec se je vključil v sokolsko gibanje, verjetno najprej v Ljubljani pod vodstvom dr. Viktorja Murnika, nato pa postal eden ključnih članov novoustanovljenega Sokola v Dolenjem Logatcu. Telovadba je v tistem času potekala v skromnih razmerah, sprva celo v Tollazzijevem hlevu, ki ga je za vadbo odstopil Josip Tollazzi.

Kljub temu je Slavko hitro napredoval med najboljše slovenske telovadce. Dne 13. maja 1911 je kot član slovenske sokolske vrste nastopil na V. mednarodni tekmi in zletu v Torinu. Slovenska vrsta je med dvanajstimi reprezentancami osvojila odlično četrto mesto, le malo zaostala za tretjeuvrščenimi Italijani ter prejela pokal in plaketo. Ta uspeh velja za prvo pomembno mednarodno športno odličje, osvojeno pod slovensko zastavo v času Avstro-Ogrske.

Leta 1912 se je udeležil še VI. vsesokolskega zleta v Pragi, kjer je slovenska delegacija dosegla izjemen uspeh. Med 218 tekmovalci je Slavko dosegel 19. mesto, med slovenskimi tekmovalci pa četrto. To je bilo njegovo zadnje veliko tekmovanje pred prvo svetovno vojno.

Vojaška služba in prva svetovna vojna

Leta 1912 je postal vojaški obveznik (v evidenci voden pod imenom Blasius Smole) in bil vpoklican v 22. pehotni polk avstro-ogrske vojske (t. i. Dalmatinski pehotni polk). Služil je kot korporal in bil zaradi balkanske že pred začetkom prve svetovne vojne poslan na krizna območja Balkana. Zaradi tega je bil tudi odlikovan.

Ob začetku vojne leta 1914 mu je manjkalo samo še par mesecev do konca vojaškega roka, ki je od l. 1912 trajal dve leti (prej tri).  Takrat je bil njegov polk poslan na srbsko fronto. Sodeloval je v hudih bojih, med drugim pri Valjevu, Ljigu ter v okviru bitke na Kolubari. Konec novembra 1914 je bil hudo ranjen – šrapnel ga je zadel v glavo, pri čemer je izgubil eno oko in tri prste na roki. Po zdravljenju je dobil očesno protezo in bil premeščen v zaledno štabno službo, pozneje tudi na Tirolsko fronto. Poškodbe so dokončno prekinile njegovo vrhunsko telovadno pot, vendar ga niso oddaljile od Sokola.

Povojno obdobje in družbeno življenje v Logatcu

Po vojni se je Slavko vrnil v Logatec, ki je zaradi rapalske meje postal obmejni kraj. Kljub težkim gospodarskim razmeram je ostal izredno dejaven. Leta 1921 je ob osvoboditvi Logatca pozdravil prihod osvoboditeljev z generalom Rudolfom Maistrom ter kot načelnik logaškega Sokola prevzel vrnjeni sokolski prapor.

Bil je med ključnimi organizatorji in graditelji Sokolskega doma v Dolenjem Logatcu leta 1923, sodeloval pa je tudi pri gradnji Sokolskega doma na Taboru v Ljubljani. Do smrti je ostal načelnik oziroma eden vodilnih članov logaškega Sokola, pozneje podstarosta, ter sodeloval pri številnih vsesokolskih zletih. Telovadil je tudi skupaj z Leonom Štukljem.

Poleg sokolstva je bil zelo dejaven v gasilstvu – kot starešina oziroma načelnik gasilske organizacije v logaški župi je nadaljeval tradicijo pomembnega lokalnega društvenega delovanja. Sodeloval je tudi v drugih društvih, med drugim v jamarskih in planinskih organizacijah.

Družina in zasebno življenje

V sokolskem društvu je spoznal Fanči Rihar, aktivno sokolico iz znane logaške družine. Njen oče Ivan Rihar poroki sprva ni bil naklonjen, zato sta se poročila šele po njegovi smrti, 20. maja 1934. Imela sta tri otroke: Blažico (1935–1938), Janeza (roj. 1936) in Manco (roj. 1938).

Kot vojni invalid je Slavko pridobil državno koncesijo za prodajo tobaka in tobačnih izdelkov. S soprogo sta razvila uspešno veleprodajno dejavnost ter s poltovornjakom oskrbovala širše območje Logatca, Vrhnike, Žirov in okolice. Ta dejavnost je družini omogočila gospodarsko stabilnost.

Smrt in zapuščina

Slavko Smole je umrl 5. novembra 1939, star komaj 48 let, za posledicami bolezni, povezanih z vojno poškodbo. Časopis Jutro ga je ob smrti opisal kot zglednega sokolskega delavca, uglednega posestnika, starešino gasilske čete in podstarosto Sokola.

V zgodovini Logatca je ostal zapisan kot eden najpomembnejših predstavnikov sokolskega gibanja, narodno zavedni telovadec, vojni veteran, podjetnik in predan skupnostni delavec. Njegovo življenje združuje športne uspehe, osebno žrtev vojne ter dolgoletno predanost razvoju slovenskega narodnega in društvenega življenja v Logatcu.