Daroslavov ugled je po vrnitvi domov zrasel. Že nekaj tednov kasneje, 9. junija 1911, so logaški sokoli sklicali svoj 2. izredni občni zbor. Ker dotedanji načelnik, »brat« Kraigher, zaradi pomanjkanja časa funkcije ni več zmogel opravljati, so na to ključno strokovno mesto izvolili prav mladega torinskega junaka Daroslava Smoleta. Uspeh v Torino je zagotovo pripomogel, da so logaški sokoli še istega leta začeli zbirati denar za izgradnjo sokolskega doma. Na rednem občnem zboru 14. januarja 1912 so poudarili Daroslavov izjemen uspeh z reprezentanco v Torinu v preteklem letu. »Ker nam je slavna vlada vzela šolski naraščaj, odpade statistika istega, upam pač, da se bode pač našlo sredstva, da pridobimo zopet nadebudno mladino. Ako menim, da je bil član našega društva v Turinu in to celo v tekmovalni vrsti in da si ji je priboril med Slovenci četrto mesto in da je znatno pripomogel Slovenski vrsti do tako častnega uspeha bi bilo moje poročilo končano.« (Slovenska vrsta je ekipno osvojila 4. mesto in ne Daroslav kot posameznik, op. G. K.)
6. češki vsesokolski zlet – 1. zlet Zveze slovanskega sokolstva
Med 28. junijem in 1. julijem 1912 se je Daroslav v Pragi udeležil 6. češkega vsesokolskega zleta, ki je bil hkrati 1. zlet Zveze slovanskega sokolstva (SSS, ustanovljene leta 1908). Na dogodku je sodelovalo skoraj 11.000 sokolov in 6.000 sokolic, v sprevodu pa 23.000 članov. Slovenci so na tekmovanju zmagali v tekmi za prvenstvo Zveze slovanskega sokolstva ter dosegli vrsto uspehov v vrstah in posamezno. Znotraj 28-članske slovenske delegacije je Daroslav zasedel 4. mesto, v mednarodni konkurenci 218 tekmovalcev pa skupno 19. mesto. Po češkem točkovanju je dosegel 80 % vseh točk, s čimer si je pridobil status »prvokategornika«. Najboljša med Slovenci sta bila Stane Vidmar (1. mesto) in Karel Fuks (2. mesto). Zlet v Pragi je bil za Daroslava zadnje veliko tekmovanje pred prvo svetovno vojno in zadnje, ki se ga je udeležil zdrav. Po oktobru 1912 se njegovo ime v društvenih zapisih ne pojavlja več, saj je odšel na služenje vojaškega roka.
Vojaški rok in prva svetovna vojna
Ker je februarja 1912 dopolnil 21 let, je postal vojaški obveznik, kjer je bil evidentiran kot Blasius Smole. Oktobra je bil vpoklican na služenje vojaškega roka, ki je takrat trajal dve leti. Odšel je zdrav in na vrhuncu telesne pripravljenosti, vrnil pa se je leta 1918, po koncu prve svetovne vojne kot izčrpan invalid. Vpoklican je bil v 22. pehotni polk (Infanterie Regiment Nr. 22). Večina nabornega okoliša je bila v Dalmaciji, zato so ta polk imenovali tudi Dalmatinski pehotni polk. Večina vojakov v tem polku je bila Hrvatov iz Dalmacije. Polkovne enote so bile stacionirane v garnizijah v Mostarju in v Senju, kjer je Smole najverjetneje služil vojni rok. Vpoklic v 22. pehotni polk je bil redkost, večina iz slovenskega okoliša je služila vojaški rok v 97. pehotnem polku. Mogoče je na to vplivala družina Smole. Ko je uspešno zaključil usposabljanje za čin korporala (desetnika), je sledila takojšnja premestitev na nemirno balkansko območje. Januarja 1913 je bil Blasius Smole v sestavi avstro-ogrskega 22. pehotnega polka (IR 22) razporejen v okolico Skadra v današnji Albaniji. V času prve balkanske vojne, ko sta Skader oblegali črnogorska in srbska vojska, Avstro-Ogrska ni neposredno sodelovala v bitkah. Smole je bil tja poslan v sklopu celotnih bojnih formacij (bataljonov), ki so ob meji služile kot vojaški opazovalci in demonstracija sile. Njihova glavna naloga je bila izvajanje diplomatsko-vojaškega pritiska in varovanje strateških interesov Dunaja pred širitvijo Srbije in Črne gore, s čimer so v stanju najvišje bojne pripravljenosti preprečevali eskalacijo spopadov. Za udeležbo je prejel Erinnerungskreuz 1912-13 (Spominski križec 1912-13) ali neformalno Mobilisationskreuz (Mobilizacijski križec), ki ga je dobil vsak mobiliziran oficir. V letu 1914 bi moral Smole zaključiti služenje vojaškega roka, toda le nekaj mesecev pred odhodom domov je izbruhnila prva svetovna vojna. Zaradi splošne mobilizacije so vojaške obveznike takoj poslali na bojne črte. Blasius Smole je na srbski fronti, ki se je odprla 28. julija 1914 z avstro-ogrsko napovedjo vojne, služil v 3. stotniji I. bataljona dalmatinskega 22. pehotnega polka. Njegov polk je bil nemudoma aktiviran in vključen v balkanske oborožene sile (Balkanstreitkräfte) pod poveljstvom generala Oskarja Potioreka, natančneje znotraj 18. pehotne divizije XVI. korpusa. Glavni avstro-ogrski napad se je začel 12. avgusta 1914 z vpadom čez reko Drino, pri čemer so enote napredovale prek Srebrenice na srbsko ozemlje. Polk je sodeloval že v znameniti cerski bitki, za samega Smoleta pa so se najhujši spopadi začeli oktobra 1914. Med 24. oktobrom in 15. novembrom se je polk boril pri Valjevu, po 16. novembru pa so se spopadi v okolici Ljiga še zaostrili in prerasli v odločilno kolubarsko bitko. Med temi silovitimi boji na srbski fronti je bil Smole hudo ranjen, najverjetneje v okolici vasi Gornja Dobrinja. Izgubil je levo oko in tri prste na levi roki, poleg tega pa je utrpel težjo poškodbo glave. Ranjence na frontni liniji so najprej oskrbeli vojaški zdravniki v poljskih bolnišnicah pod šotori, preživele pa so nato evakuirali v zaledje, najprej proti Srebrenici. Od tam so jih premestili v zaledne vojaške bolnišnice, ki so pokrivale posamezne vojaške enote; Dalmatinski pehotni polk IR 22 je svoje ranjence praviloma pošiljal na zdravljenje v Split ali Zagreb. Smole je po dolgotrajni oskrbi dobil očesno protezo, zaradi hudih trajnih poškodb pa za neposredno bojevanje v prvih vrstah ni bil več sposoben. Ko se je po zdravljenju vrnil v svoj matični 22. pehotni polk, ki se je po umiku iz Srbije od maja 1915 boril na novo odprtem italijanskem bojišču, je bil zaradi invalidnosti premeščen v pisarniški kader v tako imenovani bataljonski ali polkovni zaledni štab. Spomladi 1916 je bil III. bataljon tega polka (ki so ga sestavljale 9., 10., 11. in 12. stotnija) dodeljen na tirolsko fronto v okolico Torcegna (takrat del Južne Tirolske, danes v italijanski deželi Trentinsko – Zgornje Poadižje). Smole je v Torcegnu deloval v zaledni štabni pisarni. Ko se je tirolska ofenziva zaključila, je njegova enota delovala tudi na soški fronti in kasneje v krvavih bojih na reki Piavi, vendar se Smole zaradi službe v zalednem štabu v bojne jarke ni več vrnil.
Povojno obdobje
Po vrnitvi v rodni Logatec se je Daroslav Smole preživljal z občasno prodajo lesa, kot vojni invalid pa je tudi pridobil pravico do trgovanja s tobakom. Spet se je angažiral pri sokolskem društvu, kjer je 21. sep. 1919 na rednem občnem zboru spet postal načelnik. Po koncu okupacije italijanske vojske je ob prihodu posebnega vlaka v nedeljo, 27. feb. 1921 Daroslav Smole v imenu logaških društev pozdravil generala Maistra. Logaški sokoli so 6. mar. 1921 pripravili veliko narodno slavje, na katerem so jim predstavniki Slovenske sokolske zveze svečano vrnili prapor, ki so ga jim odposlanci logaških sokolov ob začetku vojne predali v hrambo. Ob sprejemu delegacije je imel Daroslav Smole pozdravni govor.
»Pozdravni govor je imel načelnik logaškega Sokola br. Smolej, ki je naglašal, da v svoji radosti ne smemo pozabiti na brate onostran Hrušice. V ta namen je potrebno, da ostanemo složni in edini.« (Jugoslavija, št. 57, 8. mar. 1921, str. 2).
Na prireditvi je bilo prisotnih ogromno ljudi iz osvobojene Notranjske ter Ljubljane.
- svetovno prvenstvo v športni gimnastiki, Ljubljana 1922
Leta 1922 je Ljubljana postala eno najpomembnejših središč mednarodnega sokolskega in telovadnega dogajanja v Evropi. V okviru priprav na I. jugoslovanski vsesokolski zlet je 4. junija 1922 na sokolskem telovadišču na Taboru potekala izbirna (kvalifikacijska) tekma za prvenstvo Jugoslovanske sokolske zveze, na kateri so določili jugoslovansko reprezentanco za avgustovsko svetovno prvenstvo v športni gimnastiki. Na tej tekmi so blesteli slovenski telovadci Stane Derganc (1), Peter Šumi (2) in Leon Štukelj (3), Daroslav Smole pa je kljub invalidnosti osvojil odlično 6. mesto. Ljubljana je 11. in 12. avg. istega leta gostila »mednarodno telovadno tekmo«, danes uradno 7. svetovno prvenstvo v športni gimnastiki pod okriljem Mednarodne gimnastične zveze (FIG), ki je potekalo na posebej za to priložnost zgrajenem stadionu za Bežigradom. Jugoslovanska reprezentanca, sestavljena izključno iz slovenskih telovadcev pod vodstvom Viktorja Murnika, je v konkurenci Belgije, Francije, Luksemburga in Češkoslovaške osvojila drugo mesto. Peter Šumi je postal svetovni prvak v mnogoboju, Stane Derganc pa je osvojil tretje mesto. V posamezni konkurenci je Leon Štukelj postal 3-kratni svetovni prvak. Svetovno prvenstvo je pomenilo uvod v vrhunec I. jugoslovanskega vsesokolskega zleta med 12. in 15. avgustom 1922, ko je Ljubljana za nekaj dni postala središče slovanskega sokolstva. Množične prireditve so privabile okoli 50.000 gledalcev na stadion in več kot 100.000 obiskovalcev na mestne ulice, prihod udeležencev pa je bil omogočen z okoli 397 posebnimi vlaki (približno 520.000 potnikov). Dogodka se je udeležilo tudi okoli sto Logatčanov pod vodstvom sokolskega načelnika Daroslava Smoleta. Poseben politični in državni pomen sta zletu dala obisk kralja Aleksandra I. Karađorđevića in kraljice Marije, saj je sokolsko gibanje tedaj veljalo za enega ključnih simbolov ideje jugoslovanske narodne enotnosti. Za slovensko gimnastiko so dogodki leta 1922 pomenili prelomnico in vrhunec zgodnjega razvoja. Ljubljansko svetovno prvenstvo in vsesokolski zlet sta slovensko telovadbo prvič neposredno postavila v sam vrh mednarodne športne gimnastike. Slovenski telovadci so osvojili ekipno drugo mesto na svetu, Peter Šumi pa je postal svetovni prvak v mnogoboju, kar je bil za slovenski prostor tedaj izjemen dosežek brez primerjave. Leto 1922 je zato pomenilo prehod iz društveno-amaterske ravni v mednarodno konkurenčen športni sistem, sokolska telovadba pa se je uveljavila kot vrhunsko organizirana športna panoga, ki je Slovence trajno umestila na zemljevid svetovne gimnastike.
Sokolski domovi
Smole se je angažiral pri gradnji sokolskega doma v Dolenjem Logatcu in bil kot načelnik slavnostni govornik ob njegovi otvoritvi 5. avgusta 1923. Istega leta je aktivno sodeloval pri ljubljanskem Društvu Sokol I Tabor, kjer je kot član tehničnega odbora pomagal pri gradnji doma in organizaciji prireditev. Leta 1930 je bil izvoljen kot podstarosta dolnjelogaških sokolov. Eden zadnjih velikih sokolskih dogodkov, ki se jih je udeležil, pa je bil veličastni celotedenski zlet med 28. junijem (na vidovdan) in 4. julijem 1933 v Ljubljani. Ta praznik ob 70. obletnici ustanovitve prvega sokolskega društva med južnimi Slovani je bil hkrati I. pokrajinski zlet Sokola Kraljevine Jugoslavije, ki se ga je udeležil tudi kralj Aleksander I. Karađorđević.
Druga lokalna društva
Močan pečat je pustil tudi v drugih lokalnih društvih; bil je član Lovske družine Logatec ter član Jamarskega kluba speleološke sekcije Planinskega društva Železničar, s katerim je raziskoval Dolarjevo jamo na Kališah nad Grčarevcem. Imel je tudi bogato gasilsko kariero, saj je bil dolga leta član gasilskega društva v Dolenjem Logatcu. Že njegov oče Josip (Ivan) je bil dolgoletni načelnik Prostovoljnega gasilskega društv Dol. Logatec (član društva je bil 37 let, načelnik pa 35 let: od 1890-1925). Slavko je leta 1933 že omenjen kot načelnik logaške gasilske župe. Najverjetneje je postal član gasilskega društva v Gorenjem Logatcu po poroki leta 1934. Dokumentirano pa je, da je na občnem zboru gasilskega društva G. Logatec leta 1935 prevzel funkcijo predsednika, saj je na sestanku 30. 11. 1935 vodil sejo kot predsednik tega gasilskega društva. Pred njim je bil načelnik Miroslav Puppis.
——————————————————————————————————
Opomba doc. dr. Mateje Jemec Tomazin, ki raziskuje zgodovino PGD Gorenji Logatec. Med pregledom arhivov je ugotovila, da za leto 1934, ko naj bi Slavko Smole vstopil v društvo, ni ohranjen noben zapisnik. Nove člane so sicer vedno sprejemali na občnih zborih, že naslednje leto, 1935, pa je Slavko Smole zapisan kot predsednik PGD Gorenji Logatec. Leta 1933, ko je bil Slavko že omenjen kot načelnik logaške gasilske župe, je bil sprejet Zakon o organizaciji gasilstva v Kraljevini Jugoslaviji. Ta zakon je centraliziral gasilstvo, ukinil dotedanja društva ter uvedel enotno hierarhijo in stroga pravila, ki so segala od lokalnih enot do državne ravni. Vsa dotedanja prostovoljna gasilska društva so se morala preimenovati v gasilske čete. Združena so bila pod okriljem Vatrogasne zveze (Vatrogasnega saveza) Kraljevine Jugoslavije, katere vodstvo je neposredno imenovala vlada. Na območju Slovenije se je dotedanja Jugoslovanska gasilska zveza takrat preimenovala v Gasilsko skupnost (Gasilsko zajednico) za Dravsko banovino.
—————————————————————————————————-
Slavko Smole je bil tudi uspešen smučar.
Politično udejstvovanje
Leto 1924 je prineslo nove obveznosti, saj je postal dejaven član Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), druge najmočnejše stranke v državi, a je kmalu opustil politično angažiranost.
Družina
Do poroke se je za vsakdanje preživetje ukvarjal z veleprodajo tobaka, občasno pa tudi s prodajo lesa. Z letom 1928 so mu usahnili prihodki od dividend Hranilnice. Slavko Smole se je zbližal s Fanči (Frančiško) Rihar. Njen oče Ivan Rihar (28. mar. 1872–3. mar. 1933) tej zvezi ni bil naklonjen, zato sta se poročila šele po njegovi smrti, 20. maja 1934. Poročni obred je potekal v trnovski cerkvi v Ljubljani, kjer ju je poročil ugledni župnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar. V zakonu so se jima rodili trije otroci. Prvorojenka Blažica je žal kmalu umrla (19. apr. 1935–2. jan. 1938). Leto kasneje, 1936, se je rodil sin Janez, leta 1938 pa še hči Manca. Kmalu zatem je Slavko Smole hudo zbolel zaradi posledic poškodb glave, ki jih je utrpel med prvo svetovno vojno, in 5. feb. 1939 umrl. Družino pa je med vojno prizadela še ena strašna tragedija. V noči na 17. april 1944 so logaški pripadniki tajne domobranske organizacije »Črna roka« na pragu domače hiše brutalno umorili Fanči Smole. Janez in Manca sta ostala siroti.
OPOMBA O SVETOVNIH PRVENSTVIH V GIMNASTIKI IN ODLIČJIH ZA POSAMEZNIKE IN REPREZENTANCE:
Vsa gimnastična svetovna prvenstva pred prvo svetovno vojno so bila izključno ekipni dogodki, na katerih niso podeljevali posamičnih odličij. Dejanskih posamičnih medalj takrat niso razdelili, zato so bile kasneje vpisane posamične uvrstitve telovadcem dodeljene le za nazaj na podlagi točkovalnih zapisnikov (Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/1903_World_Artistic_Gymnastics_Championships). Uradnega svetovnega prvaka v moškem posamičnem mnogoboju so namreč prvič razglasili šele leta na 7. svetovnem prvenstvu v Ljubljani 11.-12. avg. 1922, ko sta si zgodovinski naslov razdelila Ljubljančan Peter Šumi in Čehoslovak František Pecháček, slovenski sokoli so sicer osvojili 2. mesto oz. srebrno medaljo, a pod zastavo Kraljevine SHS (Jugoslavije). Uradne medalje in ocenjevanje po posameznih orodjih pa so v sistem tekmovanj uvedli šele kasneje. Manjšo izjema je predstavljalo prav prvenstvo v Torinu leta 1911, kjer so organizatorji vzporedno z glavno ekipno tekmo izvedli mednarodno revijalno tekmovanje (Concorso Ginnastico Internazionale). Na njem so nekateri telovadci (med njimi Čeh Ferdinand Steiner) prejeli priložnostne spominske plakete ali kolajne za posamične vaje, vendar te niso štele kot uradna odličja svetovnega prvenstva. A tudi za ekipe – reprezentance so odličja določili za nazaj upoštevajoč vsa svetovna prvenstva
V knjigi: Dr. Viktor Murnik : oče slovenske telesne kulture: na str. 68: »[…] Ob koncu so nagradili le vrste (ekipe, reprezentance). Čehi, ki so zmagali, so dobili dragoceno vazo, darilo francoske zveze, Slovenci pa so za peto mesto prejeli album mesta Luksemburg.«; na str. 180: »Leta 1909 so dobili za 5. mesto nagrado odlitek kipa Ernesta Rancouleta z naslovom Le travail – nagrada za 5. mesto in hkrati prvo priznanje za slovensko športno moštvo na svetovnem prvenstvu.« (kar pa ne drži, saj je bilo prvo priznanje že leta 1907 za doseženo 5. mesto, op. G. K.); str. 187: »Pokal – nagrada za 4. mesto na svetovnem prvenstvu 1911; str. 193: »Vaza – nagrada za 5. mesto za slovensko telovadno moštvo na svetovnem prvenstvu 1913.« Torej priznanja so dobile (verjetno) vse sodelujoče reprezentance. In prvi vrhunski mednarodni športni dosežek pod slovensko nacionalno (splošno sprejeta zastava dežele Kranjske že od revolucionarnega leta 1848 oz. “pomlad narodov”, ko je nastal program Zedinjena Slovenija) zastavo je 5. mesto na 3. svetovnem prvenstvu v gimnastiki v Pragi, 30. jun. 1907. Prvi kompleti medalj za prva tri mesta (zlato, srebro in bron) v ekipni konkurenci so bili podeljeni na 9. svetovnem prvenstvu v Luksemburgu 12.-14. jul. 1930. Takrat je bron prejela ekipa Kraljevine Jugoslavije – spet z izključno slovenskimi tekmovalci. Četrto mesto in prejeti pokal še ni pomenilo “odličja” oz. pokal v tem smislu nima večje teže kot ostale omenjne nagrade (album, kip in vaza). Samo 4. mesto je bil največji uspeh, ni pa bilo to odličje.
Razvoj gimnastičnih prvenstev: Od festivalov do retroaktivnih medalj
Današnje tabele medalj na Wikipediji za obdobje 1903–1921 sploh ne prikazujejo dejanskega stanja s podelitev, temveč so rezultat naknadne statistične predelave. Kako je prišlo do tega?
- Faza: Obdobje “Mednarodnih turnirjev” (1903–1926)
- Brez naziva prvenstva: Tekmovanja v tem času niso nosila imena svetovno prvenstvo, ampak so potekala pod imenom “Mednarodni turnirji”.
- Brez klasičnih stopničk: Namesto kompletov medalj (zlato, srebro, bron) za prva tri mesta so ekipe prejele unikatne nagrade – zmagovalci velike častne pokale, ostali pa umetniške vaze, čaše in diplome.
- Faza: Preimenovanje zveze in modernizacija (1921–1930)
- Rojstvo FIG: Evropska zveza (FEG) se je leta 1921 preimenovala v Mednarodno gimnastično zvezo (FIG).
- Novi standardi: V 30. letih 20. stoletja so začeli organizirati uradna, modernizirana svetovna prvenstva z vnaprej določenim sistemom podeljevanja pravih odličij.
- Faza: Urejanje zgodovine za nazaj (50. leta 20. stoletja)
- Uradni sklep: Kongres FIG je po drugi svetovni vojni uradno odločil, da se vsem mednarodnim turnirjem od Antwerpna (1903) naprej za nazaj podeli status svetovnih prvenstev.
- Preračun v sistem medalj: Ker je v športnem svetu takrat že vladal olimpijski sistem (zlato–srebro–bron), so uradniki stare točkovne zapisnike retroaktivno preoblikovali:
ekipe ali posamezniki, ki so na originalnem zapisniku zasedli 1. mesto, so v uradni statistiki prejeli “retroaktivno zlato”, tisti na 2. mestu so dobili pripisano “retroaktivno srebro”, tisti na 3. mestu pa “retroaktivni bron”.
Fizičnih medalj ti športniki za nazaj nikoli niso prejeli v roke. Vsi današnji seznami prejemnikov medalj iz začetnega obdobja so zgolj papirna predelava starih zapisnikov, ki so jo kronisti izvedli v drugi polovici 20. stoletja.