Božo RAČIČ

V Ljubljani je obiskoval nižjo gimnazijo in učiteljišče, kjer je maturiral leta 1909. Najprej je deloval kot učitelj, in sicer med letoma 1909 in 1914 na Kalu pri Šentjanžu na Dolenjskem. Leta 1914 je bil mobiliziran v vojsko in bil med vojno večinoma v Srbiji, v letu 1916 je začasno opravljal učiteljsko delo v Toplicah pri Zagorju, po vojni pa se je pridružil generalu Maistru in sodeloval v bojih za severno mejo.

Po vojni je bil nato od leta 1919 učitelj v belokranjskih Adlešičih, kjer se je vključil v vse pore življenja. Pričel se je sistematično zanimati za belokranjsko ljudsko umetnost in domačo obrt. Preučeval in oživljal je domače obrti in druge gospodarske dejavnosti po vsej Beli krajini ter propagiral ročno delo in izdelavo pisanic. Že leta 1920 je v Ljubljani pripravil prvo razstavo belokranjskih pisanic. Zapisoval si je otroške pesmice in izštevanke ter leta 1924 z ilustracijami Maksima Gasparija izdal Belokranjske otroške pesmi. Med krajani, ki so ga klicali Kume, je bil izredno priljubljen. Bil je krstni ali birmanski boter številnim otrokom in v Adlešiče se je vračal vse do svoje smrti.

Med letoma 1925 in 1946 je bil ravnatelj Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani. Na zavodu je skrbel za sistematični strokovni pouk, pri čemer je izhajal iz domačega izročila, ga izpopolnjeval do umetno-obrtnih kvalitet ter skrbel za odkup in predstavitev izdelkov. Pripravil je številne razstave in z njimi redno sodeloval tudi na ljubljanskem velesejmu. Med letoma 1926 in 1939 je pripravil preko dvajset mednarodnih razstav po Evropi in Združenih državah Amerike. Leta 1936 je uredil razstavni katalog Jugoslovanske čipke v štirih jezikih in s slikami v bakrotisku.

Številne članke o domači, zlasti belokranjski in izumirajoči obrti, o tkalstvu, čebelarstvu, etnografiji, gospodarskopolitičnih vprašanjih je objavljal v Dolenjskem listu, Slovenski ženi, Slovenskem narodu, Kmečkem glasu, Slovenskem etnografu, Slovenskem čebelarju, Tekstilu in drugje. Strokovne in poljudne prispevke je objavljal tudi v izseljenskem in tujem tisku. Na to temo je izdal več samostojnih knjižnih izdaj.

Po poklicu je bil učitelj tudi njegov oče Alojz Račič, ded Andrej Račič pa je bil izdelovalec orgel.