VOGRIČ, Lojze

Lojze Vogrič je osnovno šolo obiskoval na Slapu ob Idrijci, gimnazijo v Gorici, svojo študijsko pot pa je nadaljeval v Bologni, kjer je dokončal študij prava. Leta 1930 je odprl odvetniško pisarno v Tolminu in kmalu postal najbolj zaželen odvetnik v zgornjem Posočju.

Ker je bil Slovenec, ga je goriška kvestura neprestano nadzirala. Tako je leta 1931 poveljstvo karabinjerske stotnije v Tolminu preiskalo njegov urad zaradi anonimne prijave o protinacionalni dejavnosti. Ko je leta 1941 v Ljubljano vkorakala italijanska vojska, je Vogrič to označil za narodno nesrečo. Do kapitulacije Italije ni ukvarjal s politiko, a vse se je spremenilo po preobratu, ki se je zgodil septembra leta 1943. Organizatorji primorskega domobranstva so se obračali nanj kot na zaupnika. Enote VOS so leta 1944 delno zaplenile imetje njegove družine na Slapu ob Idrijci. Vogrič je postal aktiven v organiziranju protirevolucionarne akcije na Tolminskem, sodeloval je pri javni propagandi, ilegalnem političnem organiziranju in domobranstvu. Vso to delovanje je podpiral tudi denarno. Marca istega leta se je z družino preselil v Tolmin, VOS pa mu je spet zaplenila premoženje. Lojze Vogrič se je vključil v delo SLS, sodeloval pa je tudi pri podtalni organizaciji Slovenska legija, ki je delovala v okviru Slovenskega narodnega varnostnega zbora.

V Tolminu je Vogrič opravljal funkcijo slovenskega notarja, prizadeval pa si je tudi za poslovenjenje uprave in prosvete. Sredi leta 1944 je bil imenovan za referenta za slovenske zadeve v goriški prefekturi ter bil zadolžen za zadeve, povezane z občinsko upravo, šolstvom in prosveto v slovenskem delu dežele. Vogrič je želel, da bi odvetniki pričeli tudi javno poslovati v slovenščini. Konec leta 1944 je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni odbor za Slovenijo, Vogrič pa je kmalu postal član njegovega vodstva ter odposlanec za Goriško. Zavzemal se je za vzpostavitev slovenskega šolstva, bil pa je tudi predsednik izpraševalne komisije ob zaključku učiteljskega tečaja v Idriji.

Ob koncu druge svetovne vojne je poskušal navezati stike s poveljstvom britanskih enot, a žal neuspešno. Kasneje je kot begunec nekaj let živel v Rimu, kjer je vršil odvetniške posle in pomagal beguncem, vse dokler se italijanske oblasti niso začele spraševati o njegovem državljanstvu.

Leta 1950 se je preselil v ZDA in se ustalill v Oaklandu, mestu v bližini San Francisca. Začetne finančne težave je reševal z delom v tovarni, hkrati pa je hodil v večerno šolo, spet študiral pravo, ga dokončal in postal pravni svetovalec Bank of Amerika za italijansko in evropsko pravo.