VODNIK, Valentin

Pri hiši, v kateri se je rodil Valentin Vodnik, se je reklo »pri Žibertu«. Kasneje se je uveljavilo ime »Pri kamniti mizi« – po mizi, ki še vedno stoji ob hiši. Bil je prvi izmed desetih otrok Jožefa Vodnika in Jere, rojene Pancѐ. Kot prvorojenca in ker naj bi bil bolj slaboten, so ga starši namenili za šole. Najprej se je šolal doma, nato pa so ga kot desetletnega dečka poslali k stricu Marcelu, frančiškanu v Novem mestu, da ga pripravi na »latinske šole« v Ljubljani. Po končanem šolanju leta 1775 je vstopil v frančiškanski red kot brat Marcelijan. Leta 1784 je zapustil meniški stan, postal svetni duhovnik in začel opravljati duhovniške poklice. Svojo prvo duhovniško službo je sprejel v Sori pri Medvodah, kasneje je bil kaplan na Bledu in v Ribnici na Dolenjskem, župnik na Koprivniku ter kaplan mestne župnije pri sv. Jakobu v Ljubljani. Leta 1798 je postal profesor na ljubljanski gimnaziji, to delo pa je opravljal do svoje upokojitve leta 1815.

Velika prelomnica v Vodnikovem življenju je bila ustanovitev Ilirskih provinc leta 1809. Ljubljana je postala njihovo upravno središče, Vodnik pa si je s svojim znanjem francoščine in italijanščine pridobil zaupanje Francozov. Ko je Avstrijsko cesarstvo po francoskem porazu leta 1813 znova prevzelo oblast nad svojimi deželami, se Vodniku zaradi naklonjenosti Francozom ni obetalo nič dobrega. Avstrijskim oblastem se je zameril zlasti z objavo pesmi Ilirija oživljena leta 1811, ki je slavila Napoleona I. Nato je nekaj časa še poučeval, kasneje so mu prepovedali opravljati vse šolske službe in ga predčasno upokojili. Večkratnim prošnjam na Dunaj, da bi mu priznali primerno pokojnino, niso ugodili in do smrti se je preživljal s poučevanjem jezikov in prevajanjem.

Valentina Vodnika po področjih njegovega delovanja označimo predvsem za časnikarja, pesnika, strokovnega pisca in jezikoslovca. Leta 1793, ko je bil župnik na Koprivniku, se je pobliže seznanil z Žigo Zoisom. Ta je postal Vodnikov mentor, ga spodbujal in usmerjal, predvsem pa je s svojim znanjem predstavljal oporo Vodnikovi duhovni in publicistični dejavnosti. Vodnik je bil urednik Velike in Male pratike ter urednik, edini pisec in korektor prvega slovenskega časnika, Lublanskih novic. Neutrudno je nabiral tudi gradivo za nemško-slovenski slovar, za katerega je že zbral več kot 30.000 besed, vendar dela ni dokončal.

Valentin Vodnik velja za eno izmed najbolj vsestranskih osebnosti slovenske literature. In čeprav ga ne slavimo več tako kot v času prejšnjih generacij, se nad svojimi »zadovoljnimi Kranjci« prav gotovo ne more pritoževati.