ŠTANDEKER, Ivo

Bil je edinec, otroštvo je preživel v Pesnici pri Mariboru, v hiši na naslovu Ranca 34. Po končani osnovni šoli v Pesnici ter šolanju na današnji I. gimnaziji v Mariboru je študij germanistike in primerjalne književnosti nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1985 tudi diplomiral.
Pronicljivi in iskrivi duh ga je pripeljal v uredništvo Mladine, kjer je bil soavtor in kreator novih novinarskih form in rubrik. Bil je velik ljubitelj stripa; čeprav sam ni imel izrazitega daru za risanje je okoli sebe zbral mlade obetajoče striparje ter bil Mladinin likovni urednik. Bil je avtor številnih člankov, ki so v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja razburjali tedanjo jugoslovansko oblast: raziskoval je delovanje tedanjih tajnih služb, pisal o akterjih slovenske pomladi, mednacionalnem vrenju na Kosovu, politični emigraciji tedanje države po svetu…
Tudi svoji osnovni stroki, prevajalstvu, se ni odrekel. Prevajal je najzahtevnejša teoretska besedila, ki so jih drugi odklanjali – s prevodi Freuda, Hegla, Habermasa je postal priznan prevajalec filozofskih in psiholoških del, a znal in predvsem hotel je prevajati tudi na primer zafrkljiva Mozartova pisma, ki so veljala za v slovenski jezik neprevedljiva.
Nato je usoda hotela, da je vojna junija 1991 prišla dobesedno pred Štandekerjev domači prag. Njegov tekst »Boj pri Štrihovcu«, ki popisuje dneva, ki ju je preživel in skupaj s fotografskim kolegom Diegom Andrésom Gomézom dokumentiral med barikadami od Pesnice do Šentilja se nas še danes dotakne in presune s svojo živostjo in empatijo za ljudi tako na »pravi« kot »napačni« strani barikad in ki je postala njegov novinarski zaščitni znak. Kljub temu se v svojih novinarskih tekstih ni nikoli izogibal žrtve in agresorja poimenovati s pravimi imeni. Omenjena reportaža je leta 1997 izšla prevedena v angleščino, v antologijo slovenske povojne literature (The imagination of Terra incognita : Slovenian writing 1945-1995) jo je uvrstil Aleš Debeljak.
Prav med bojem pri Štrihovcu se je spoznal z ameriško fotoreporterka Sterna in Newsweeka Jano Schneider, s katero sta kasneje skupaj obiskala mnogo vojnih žarišč v bivši Jugoslaviji. Schneiderjeva je bila del usodnega dogodka v Sarajevu, ko je tankovska granata težko ranila Štandekerja, ki je na poti v bolnišnico umrl in ki je hudo ranila tudi njo.
V letu dni med junijskimi vojnimi dogodki leta 1991 v domačih krajih in tragičnim 16. junijem 1992, v sarajevski Dobrinji je kot novinar popisoval trpljenje ljudi v obleganem Osijeku, Vukovarju, Dubrovniku ter bil povsod tam, kjer je bilo najhuje in najtežje. Njegov novinarski standard je bil pisati o stvareh, ki jih je sam zares videl, doživel. To je bilo še toliko bolj pomembno ne samo za njegovo profesionalno verodostojnost kot tudi za ljudi na Hrvaškem ter predvsem v Bosni, ki so bili ne samo žrtve agresorja temveč tudi cinizma in distanciranja Zahoda, ki je izenačeval žrtev in agresorja. In prav ta njegov stanovski imperativ, »biti zraven« in poročati iz prve bojne črte, pogum, ki je včasih za povprečnega opazovalca presegal razum, ga je usodnega dne stal življenja.
Pokopan je bil na pokopališču v Spodnji Kungoti, kasneje so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v grob na pobreško pokopališče v Mariboru.