TORKAR, Franc

Z delom v železarni je začel že pri trinajstih letih. Tako mladega so sprejeli na delo, ker se je oče, ki je bil delovodja na Stari Savi, smrtno ponesrečil. Več let se je izobraževal v Škodovih tovarnah v Plznu, kjer je delal v vojni industriji. Iz Plzna se je vrnil na Jesenice, od koder so ga leta 1910 poslali na Dunaj na tehnološki inštitut, kjer je opravil tečaj za avtogeno varjenje. Postal je prvi avtogeni varilec v Jugoslaviji. Kot vodja livarske skupine je opravljal najtežje in najzahtevnejše naloge. Od številnih del naj omenimo odlitek pogonske gredi za Cinkarno Celje ter velika valjčna stojala za novozgrajeno valjarno 2400. Valjčna stojala so predstavljala najtežje odlitke, ki so bili do tedaj vliti v jugoslovanskih železarnah. Še posebej pa velja omeniti izdelavo zvonov za cerkve. Med prvo svetovno vojno je avstro ogrska oblast namreč v mnogih zvonikih snela zvonove in jih pretalila v topove in drugo orožje. Tako se je železarni ponudila enkratna priložnost, da z vlivanjem jeklenih zvonov vsaj malo ublažijo posledice njenega usihanja. Pod vodstvom Franca Torkarja so jih v obratu livarne vlili preko 1200. Za poizkus so prvi jekleni zvon vlili 6. junija 1916, naslednje leto pa začeli z redno proizvodnjo. Med tem časom je Torkarju uspelo rešiti številne tehnične težave, zlasti tiste, ki se nanašajo na intonacijo. Poleti leta 1917 so zvonove začeli vlivati zares, vendar pa glasovno in po obliki še niso bili popolni. Leta 1918 so nekoliko spremenili debelino in konstrukcijo udarnega obroča in krila, leta 1920 pa so jeseniški zvonovi dobili dokončno, pa čeprav malo svojevrstno obliko. Jeklene zvonove so na Jesenicah izdelovali do leta 1928 in z njimi oskrbovali celo Slovenijo, pa tudi nekatere predele Kraljevine Jugoslavije. Zaradi svojih izjemnih delovnih uspehov je bil tudi na sprejemu pri Titu. Ker je z delom začel že pri trinajstih letih, je v železarni opravil petdeset let delovne dobe. Po osvoboditvi leta 1945 pa je kot livarski inštruktor učil livarje na Ravnah, v Mariboru, Celju in Ljubljani, Solkanu, Banjaluki, Osijeku, Smederevu, Varešu, Zenici in Železnikih.

Poleg tega je bil tudi aktiven član godbe na pihala, član prosvetnega in športnega društva. Zelo rad je tudi sodeloval pri dejavnostih sindikata v Železarni Jesenice. Bil je tudi častni član Društva za varilno tehniko Jugoslavije ter Društva delovodij in inženirjev Slovenije in občinski svetnik. V dveh zakonih se mu je rodilo sedem otrok.