Knjižnica Mirana Jarca Novo Mesto, Knjižnica Pavla Golie Trebnje

Nadškof Šuštar v vasi Grmada nad Trebnjem očetu Alojziju in materi Mariji, rojeni Kukenberger kot prvi izmed desetih otrok. Njegova sestra je ekonomistka Slavka Kavčič. V tistem času je njegova rojstna vas sodila v župnijo Dobrnič. Krščen je bil v isti župniji kot škof Friderik Baraga. Osnovno šolo je obiskoval v Trebnjem, škofijsko gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani, študiral bogoslovje v Ljubljani, na Gregoriani v Rimu pa filozofijo in teologijo ter promoviral oz. dosegel licenciat, medtem je bil leta 1946 posvečen. Zaradi tuberkuloze je odšel na zdravljenje in delo v Švico in ostal tam skoraj 30 let. Najprej je bil kaplan, nato profesor filozofije in verouka, predavatelj moralne teologije, rektor visoke bogoslovne šole, škofov vikar, tiskovni referent švicarske škofovske konference in tajnik Sveta škofovskih konferenc Evrope. V Slovenijo se je vrnil 1977 in bil 1980 imenovan za ljubljanskega škofa in metropolita. Po stroki je moralni teolog in se je v številnih knjigah posvečal predvsem vprašanju človekove svobode in odgovornosti. Njegove knjige, razprave in članki so izšli v latinščini, nemščini, francoščini, slovenščini itd. Bil je veliki kancler Teološke fakultete, predsednik Slovenske škofovske konference, podpredsednik Jugoslovanske škofovske konference in podpredsednik Sveta škofovskih konferenc Evrope. Šuštar se je aktivno prizadeval za osamosvojitev Slovenije;  preko znancev in škofov v tujini pozval k priznanju Slovenije kot tudi preko Slovenske škofovske konference 25. junija 1991 poslal posebno pismo. Ob 10. obletnici osamosvojitve je Šuštar prejel najvišje državno odlikovanje za pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije. V utemeljitvi podelitve Zlatega častnega znaka svobode RS je zapisano, da je kot ljubljanski nadškof in slovenski metropolit s svojim osebnim prizadevanjem, pogumno držo in jasnim predstavljanjem resnice o slovenski stvari v svetu nenadomestljivo prispeval k uresničitvi plebiscitne odločitve in k mednarodnemu priznanju naše države. 29. 6. 1996 je postal častni meščan Trebnjega. Leta 1998 je postal tudi častni meščan Ljubljane. Umrl je 29. junija 2007 v Zavodu sv. Stanislavav Šentvidu, kjer je živel in deloval od upokojitve. Pokopan je v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani.

Od  5. septembra 2008 rojstno hišo nekdanjega nadškofa in slovenskega metropolita na Grmadi nad Trebnjem označuje spominska plošča, ki je del projekta Rastoča knjiga. Dogodka se je udeležila tudi nadškofova sošolka v osnovni šoli, operna primadona Vilma Bukovec. Prvega julija 2012 so Trebanjci svojemu rojaku odkrili še spomenik kiparja Mirsada Begića. Kip je narejen v bronu, postavili pa so ga v parku na južni strani župnijske cerkve v Trebnjem.

5. mar. 1997 je bil za njim za slovenskega metropolita in ljubljanskega nadškofa razglašen dr. Franc Rode.