Števan KÜHAR

Najprej se je izučil za krojača, nakar je pri šestnajstih letih začel obiskovati meščansko šolo v Dolnji Lendavi in kasneje dokončal še višjo gimnazijo v Veliki Kaniži na Madžarskem. Vpisal se je na študij bogoslovja v Szombathelyju, ki pa ga je moral zaradi bolehnosti kmalu opustiti. Vrnil se je v rodne Bratonce. Začel je zbirati in zapisovati pesmi, pripovedke in pravljice, kakor jih je slišal od sovaščanov in drugih ljudi. Od leta 1912 do smrti jih je objavljal v Kalendaru srca Jezušovoga. Njegovo zapuščino so v istem listu objavljali še vse do leta 1931. V Kalendaru je objavljal tudi svoja lastna besedila, šaljive črtice in novice iz prekmurskih vasi po zgledu časopisnih vesti tistega časa. Vsebina in slog njegovega pisanja kažeta, da je bil kljub slabemu zdravju vedrega duha in je imel smisel za humor. Ko so leta 1913 začele izhajati Novine, je svoje prispevke in ljudsko blago objavljal tudi v tem časopisu.
Ljudske pesmi in pripovedi je od leta 1909 pošiljal na vpogled slavistu Karlu Štreklju. Ta jih je nekaj vključil v svojo nastajajočo zbirko Slovenske narodne pesmi, nekaj pa jih je bilo leta 1910 in 1911 objavljenih v Časopisu za zgodovino in narodopisje pod naslovom Národno blágo vogrskij Sloväncof, prav tako pod vodstvom in z opombami Karla Štreklja. Del gradiva je bil nato kot priloga objavljen še v letnikih 1913 in 1914, že po Štrekljevi smrti.
Vrednost Küharjevega zbiranja in zapisovanja vidijo znanstveniki predvsem v fonetično natančnem zapisovanju glasov prekmurskega jezika, v vsebini in ljudskem slogu pripovedi in pesmi. Küharjevi ljudske pesmi so objavljene tudi v knjižici Narodne pesmi Vogrskih Slovencov, ki jo je leta 1913 izdalo uredništvo Marijinega lista in vsebuje še ljudske pesmi, ki jih je zapisal Ivan Jerič. Sam je besedila pošiljal še mariborskemu katoliškemu listu Straža ter se zavzemal za razširjanje štajerskega katoliškega časnika Slovenski gospodar. Prav tako je podpiral prilogo Domoljub ljubljanskega časnika Slovenec. Izobražencem onkraj Mure je pošiljal narodopisne podatke o Slovenski krajini. V rokopisu je ostala njegova slovnica prekmurskega jezika, ki jo je priredil po vzoru slovenskih slovničarjev s Koroškega Antona Janežiča in Jakoba Sketa.
Števan Kühar je pokopan v Bratoncih. Načrt za njegov nagrobnik je leta 1932 zasnoval arhitekt Jože Plečnik.