Stane STANIČ

V Laškem je preživel samo zgodnje otroštvo, šolal se je v Ljubljani. Zaradi sodelovanja z OF je bil leta 1943 izključen iz sedmega razreda gimnazije. Od leta 1944 je bil v partizanih, in sicer na Gorenjskem in Primorskem. Deloval je kot propagandist in novinar.

Po vojni je služboval pri Mladini, Radiu Trst, Primorskem dnevniku itd. Nato so ga Američani v Trstu zaprli, leta 1948 pa so ga domače oblasti osumile vohunstva za Američane in ga obsodile na sedem let zapora. V zaporu je bil pet let, rehabilitiran pa je bil šele leta 1988. Po izpustitvi na prostost je služboval kot novinar in urednik pri Ljubljanskem dnevniku, nato pa kot dopisnik Ljudske pravice in Dela iz Beograda. Leta 1964 je nastopil službo urednika za znanost pri beograjski Borbi, nato urednika znanstvenih oddaj na TV Beograd, od leta 1970 pa je bil urednik za znanost pri Ninu. Leta 1986 se je vrnil k Delu.

Bil je avtor številnih TV-oddaj in serij, kot npr. serije o Avstraliji, Novi Zelandiji, Papui, Kanadi, Zahodni Nemčiji, serij z naslovom 2000, Slovenija leta 2000 itd. Sicer je avtor okrog 70 45-minutnih dokumentarnih oddaj.

Bil je prvi predsednik Mednarodnega sveta za znanstveno novinarstvo, ustanovljenega leta 1966 v Strasbourgu. Dvakrat po leto dni pa je deloval tudi kot uradni predstavnik za tisk za Unesco in konferenco Unctad v Beogradu. Bil je predsednik Helsinškega komiteja Slovenije za človekove pravice. Za svoje novinarsko in publicistično delo je leta 1958 prejel Tomšičevo nagrado.

Je avtor monografije Amerika, ki je izšla v Beogradu v devetih jezikih, in monografije o Sloveniji, in sicer v petih jezikih. Bil je tudi minister za informiranje v vladi Lojzeta Peterleta.

Njegov brat je bil diplomat Aleksander Stanič.