Rudolf KOTNIK

Rodil se je v Admontu na avstrijskem Štajerskem kot peti otrok očetu Vinzenzu in materi Antoniji. Zaradi očetovega političnega delovanja so avstrijske oblasti družino leta 1935 izselile na Janževski vrh pri Ribnici na Pohorju, od koder so se preselili na Rdeči breg pri Lovrencu na Pohorju. Tu je Rudolf obiskoval prve štiri razrede slovenske šole in se šele tedaj naučil slovenskega jezika, saj so prej doma govorili nemško. Leta 1944 ga je v uk vzel razgledani slikopleskarski mojster Hinko Ortan iz Zgornjih Hoč, pri katerem je tudi živel. Mojster Ortan je kmalu opazil Rudolfov slikarski talent in mu omogočil nadaljnje šolanje v Ljubljani. Med leti 1947 in 1951 je obiskoval Šolo za umetno obrt v Ljubljani, tej je sledil vpis na slikarski oddelek Akademije za likovno umetnost. Študij je začel pri profesorju Gojmiru Antonu Kosu, diplomiral pa leta 1955 pri profesorju Maksimu Sedeju starejšem. Po odsluženi vojaščini je leta 1956 začel s pedagoškim delom. Kot likovni pedagog je služboval najprej na osnovni šoli v Slovenski Bistrici, nato v Hočah, od leta 1971 do upokojitve pa na II. gimnaziji v Mariboru.
Njegova samostojna umetniško-raziskovalna pot se je pričela v tretjem in četrtem letniku Akademije, ko je začel študirati fauviste in kubiste. Najbolj je nanj vplival francoski umetnik Georges Braque, od katerega je Kotnik povzemal problematiko prostora, barvnih kombinacij ter kubistično razlago učinka svetlobe in sence. Na tej osnovi sta leta 1957 nastala prva obsežnejša cikla »fikusi« in »konji«.
Po letu 1959 se je Kotnik odmaknil od fauvizma in kubizma, opustil je figuro in iskal lasten likovni izraz. Motive je iskal v naravi, pohorski gozdni pokrajini in konfiguraciji tal. Dela so postajala vse bolj abstraktna, s prevladujočo horizontalno ali vertikalno kompozicijo in bogatim barvnim nanosom. Polagoma je začel svoja platna »armirati«, tako da jih je ojačal z različno oblikovano žico, pritrjeno na platno z vrvjo. Tako ojačano strukturo je še grundiral in poslikal. Tak likovni izraz predstavlja samosvojo različico materialnega slikarstva in Kotnika postavlja za začetnika slovenskega informela. Leta 1964 je razstavljal na II. trienalu likovne umetnosti Jugoslavije v Beogradu in prejel štipendijo sklada Moše Pijada, kar mu je omogočilo študijsko potovanje v Pariz. Po vrnitvi je opustil pravokotni format, kot del kompozicije vpeljal poševne stranice in tako ustvaril »razdrte« oblike. Kmalu mu tudi dvodimenzionalna ravnina ni več zadoščala, zato je posamezne dele slike izbočil. Tako je dobil prostorsko učinkovanje slike. Lastnosti slike so se močno približale značilnostim skulpture, le da je slika ostala pritrjena na steno. Slikar je tako sliko imenoval »skulpto-slika«. Nadaljeval je z eksperimentiranjem v prostoru, kar ga je pripeljalo do tega, da je platno prerezal in s tem dosegel povezanost površine z globino. Sprednja perforirana skulpto-slika in platno, ki ga je napel na manjši podokvir in ga z zadnje strani pritrdil na ogrodje skulpto-slike, sestavljata »dvojni prostor«. V osemdesetih letih se je Kotnik vrnil h klasični sliki, k ravno napetemu platnu, v motiviki pa k figuri.
Poleg slikarskega opusa se je Kotnik vzporedno ukvarjal tudi z grafiko v tehniki lesoreza. Grafično ustvarjanje mu je pomenilo sprostitev in iskanje novih izraznih idej. Motivi so različni, od živali do ljudi, se pa vedno znova vrača po navdih v naravo. Preskusil se je tudi v tehniki sgraffita. Tudi tu so motivi podobe iz narave, z rešitvami, podobnimi skulpto-slikam.
Kotnik je imel 24 samostojnih razstav, sodeloval je na več kot stotih skupinskih razstavah. S S. Tihcem, V. Snojem in P. Černetom so l. 1958 ustanovili skupino BE 54, ki jih je družila v samosvojih umetniških iskanjih, do l. 1966 pa so tudi razstavljali skupaj.