PEDIČEK, Franc

Rodil se je v Malečniku (Sv. Peter) pri Mariboru v železničarski družini. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Konec sedmega razreda gimnazije se je pred nemško okupacijo umaknil v Ljubljano, kjer je opravil še zaključni razred in maturiral 1942. Med vojno je študiral na teološki fakulteti, kjer se je posvetil predvsem psihologiji in filozofiji in kjer sta nanj odločilno vplivala prof. Anton Trstenjak in prof. Janez Janžekovič. Po spletu naključij se je ob kapitulaciji Italije znašel v Turjaku in kočevskih zaporih, po vojni pa je z begunci bežal v Vetrinj in bil nato transportiran v Teharje, kjer je komaj preživel. Po vojni se je po Trstenjakovem nasvetu vpisal na študij pedagogike pri prof. Gogali. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je tako diplomiral leta 1949 in nato leta 1965 še doktoriral.

Na začetku svoje profesionalne kariere je poučeval psihologijo in filozofijo na različnih gimnazijah v Ljubljani. Od leta 1962 do 1968 je predaval psihološko-pedagoške predmete na Visoki šoli za telesno kulturo (današnja Fakulteta za šport), na Akademiji za glasbo in Akademiji za likovno umetnost. Od leta 1968 do smrti je bil raziskovalec na Pedagoškem inštitutu, kjer je bil v letu 1971 tudi direktor tega inštituta. Med leti 1969 in 1972 je bil predsednik Zveze pedagoških društev Slovenije.

V šestdesetih letih je veliko predaval. V okviru delavskih univerz je izvajal »šolo za starše«, s čimer je snoval teorijo in prakso družinske pedagogike. Predaval je učiteljem in se s pobudo za oblikovanje etičnega kodeksa lotil etike pedagoškega dela učiteljev. S pionirskim pedagoškim delom na Visoki šoli za telesno kulturo je gradil osnove športne pedagogike, tj. psihološko, pedagoško in filozofsko teoretično in operativno zasnovanost telesne vzgoje in športa. Bil je eden prvih, ki je postavljal zahteve po znanstvenem raziskovanju na področju telesne kulture oz. športa. Prvi je snoval šolsko svetovalno službo, pri čemer je prispeval različne izvirne rešitve. Teoretično je razčlenil in utemeljil šolsko svetovalno delo ter ga izoblikoval za prakso v slovenskem šolstvu. Razvijal je teoretične in operativne osnove vzgoje in izobraževanja, ukvarjal pa se je tudi z raziskovanjem strokovne terminologije.

Njegove pedagoške misli se je oprijelo ime »antropološka pedagogika«, saj je človeka obravnaval celostno, v njegovi telesni, duševni, duhovni, sožitni, razvojni in bivanjski razsežnosti. Zagovarjal je uravnoteženo interdisciplinarnost psihologije, sociologije, biologije in drugih ved, ki so pomembne za poznavanje človeka. Z vidika vseživljenjskega človekovega razvoja je vzgojeslovje razdelil v pedagogiko (vzgoja otrok), hebegogiko (vzgoja mladostnikov), andragogiko (izobraževanje odraslih), gerontagogiko (izobraževanje starejših) in tanatagogiko (vzgoja za umiranje). Vse življenje se je zavzemal za celovito vzgojo v javnih šolah, za vzgojo samostojno mislečih ljudi. Na posvetu pedagoških delavcev na Bledu leta 1971 je z referatom »Vzgoja kot družbena funkcija« postavil tezo, da je vzgoja funkcija človeka in ne družbe. S tem je nasprotoval dominaciji politike nad pedagoško stroko in zaradi tega doživel politične pritiske, zaradi katerih se je moral umakniti iz javnega življenja, odstopiti z mesta direktorja Pedagoškega inštituta in ni smel več predavati in objavljati. Vzgojo v javnih šolah je zagovarjal tudi ob reformi šolstva v devetdesetih letih v delu Ob prenovi šole (1998).

Njegova bibliografija je vseeno zelo bogata in obsega več kot štiristo enot, od raziskovalnih projektov, strokovnih razprav do znanstvenih člankov. Ob koncu življenja je v samozaložbi in le za ozek krog ljudi  napisal štiri avtobiografska dela: Tek in tekališče mojega življenja, Iz vodnjaka spominov, V močniku revolucije in Moja hoja za pedagogiko, v katerih je opisal svoje pretresljive in bogate življenjske izkušnje.

Leta 2010 je bil ustanovljen Inštitut Franca Pedička z namenom, da razvija antropološko pedagogiko v njegovem duhu.