Mito GEGIČ

Mito Gegič je leta 2002 zaključil splošno maturo na Gimnaziji Ptuj in se istega leta vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo; njegov mentor je postal prof. Emerik Bernard. Leta 2006 je prek programa za izmenjavo študentov CEEPUS obiskoval Akademijo likovnih umjetnosti v Zagrebu, oddelek za nove medije. Leta 2008 je diplomiral pri prof. Hermanu Gvardjančiču, trenutno pa se izpopolnjuje na slikarski specialki ALUO pod mentorstvom prof. Zmaga Lenárdiča. Od 2005 predstavlja svoja dela na skupinskih in samostojnih razstavah doma in po svetu. Leta 2005 je prejel nagrado ALUO za posebne umetniške dosežke na področju slikarstva, nato veliko nagrado na mednarodnem Ex temporu
(Ptuj, 2013) in beneško nagrado Arte Laguna Prize, Arsenale, 2014. Ukvarja se tudi z animiranim filmom, videom ter likovno teorijo, udeležuje se likovnih kolonij, občasno oblikuje scenografijo za gledališke predstave. Živi in dela v Škofji Loki in na Ptuju.
Mito Gegič je slovenski vizualni umetnik, ki razvija svojo likovno govorico v sozvočju s sodobnimi vizualnimi praksami, a pri tem ne prekinja s tradicionalnimi mediji. Originalnost atraktivne izraznosti, presegajoče togost akademskih okvirov in obrazcev, prepoznavamo v oblikovno razgibanih – navidezno migetajočih podobah, vzbujajočih reminiscence na slikarstvo 18. in 19. stoletja. Pri publiki Mito Gegič svoje ekspresivne in provokativne učinke povzroča tako z izborom šokantnih prizorov kot z njihovo realizacijo v slikarskem mediju. Umetniški proces se odvija na relaciji med digitalnimi predlogami (bodisi fotografijami ali reprodukcijami tabelnega slikarstva), snetimi s svetovnega spleta, ter njihovo umetniško obdelavo, pri kateri sta uporabljeni tehniki – slikarstvo in esemblaž (lepljenje traku na platno), povsem enakovredni. Gegičevo slikarstvo izhaja iz reinterpretacije digitalne podobe, »presajene« v slikarsko polje. Končni »posnetek« ali avtorjeva interpretacija digitalnega zapisa je dokončna predstava videnega, od česar pa se ustvarjalec načeloma čustveno povsem distancira. Sveža ponazoritev, po navadi pretresljivega žanrskega prizora, je psevdo-računalniška slika, dinamično skonstruirana iz trakov selotejpa in vmesnih prostorov, ki učinkuje kot migotajoča ekranska projekcija. Gegič v teku kreativnega procesa sname selotejp s platna in ga ponovno prenese na novo ali isto platno, pri čemer nastajajo motnje, napake in popačenja, kar je splošna lastnost gledanja/videnja podob v informacijskih dobi. Tak način daje sliki novo prostorsko realnost, nov pomen in razširja njeno dvodimenzionalno površino. Gegičeva filozofija se opira na algoritme, na proučevanje fizikalnih lastnosti svetlobe in valovanja barv, ustvarjalec pa črpa navdih iz medijske teorije in umetnostne zgodovine. S svojimi »zazipanimi« podobami natančno odslikava načine gledanja, značilne za današnji čas, velikokrat podrejene že vnaprej pripravljeni mentalni sliki. Za večino slik uporablja motive, ki jih poišče na spletu. Kot nadaljevalec zgodovinskega izročila žanrskih upodobitev se Gegič sklicuje na družinsko in lovsko tradicijo. Fotografije s prizori lova prenaša na platno ter jih s pomočjo čopičev in barve oblikovno obdela na način, ki ni virtualen-računalniški, temveč realen. Umetnik sicer ni lovec, vendar njegova umetnost ponotranja oblike družinskih tradicij in prek podob, ki lovstvo predstavljajo, odpira gledalcu vrsto novih vprašanj, ki zadevajo odnos človeka do narave, problem smrti, etike, ekologije in odnos človeka do tradicije.