Mirko PRETNAR

Leta 1912 je začel obiskovati gimnazijo v Ljubljani. K vojakom je šel leta 1917, naslednje leto pa je opravil vojno maturo. Po razpadu Avstro-Ogrske je služil pri četah generala Maistra v Mariboru. Od februarja 1919 je študiral filozofijo v Zagrebu, nadaljeval s francoščino in slavistiko v Ljubljani in v juniju 1922 doktoriral z monografijo o Janezu Trdini. Leta 1924 je Pretnar s štipendijo francoske vlade šel v Pariz študirat na Visoko šolo za mednarodne vede in diplomiral v juniju 1925.

Nekaj časa je tam delal kot upravnik v rudarskih službah, ki so poslovno sodelovale z rudniki v Sloveniji. Aktiven je bil tudi pri jugoslovanskem komisariatu za Svetovno razstavo v Parizu in uredništvu ameriške ekonomske revije v Parizu (European Economical Review). Leta 1935 je upravljal antimonska ležišča pod Trojanami in rudarsko družbo Knapovže pri Medvodah. Ob nemški zasedbi 1941 se je umaknil v Ljubljano in se preživljal s poučevanjem jezikov. 9. maja 1944 je bil zaradi dela v OF aretiran, 13. junija pa odpeljan na prisilno delo v Breslau in nato v Salzburg, kjer je organiziral rojake. Kmalu ga je zaprl Gestapo, vendar je bil sčasoma spet izpuščen.

Ob koncu vojne je Pretnar postal predsednik ilegalnega Jugoslovanskega odbora za vračanje izgnanih oseb v domovino, pa tudi svetovalec za jugoslovanske zadeve pri ameriških oblasteh v Salzburgu. Julija 1945 se je vrnil v Ljubljano, živel v Mediji in delal kot prevajalec ter tolmač v podjetjih. Kot pesnik je od leta 1920 sodeloval pri Ljubljanskem zvonu, pozneje tudi pri Domu in svetu in Odmevih; izdal je pesniško zbirko V pristanu (v Ljubljani, leta 1926). Iz Pariza je med letoma 1925 in 1928 pošiljal pariška pisma v Jutroin Slovenca. Prevajal je iz francoščine, angleščine, ruščine in italijanščine. V knjigi je izšel njegov prevod romana Prospera Mériméeja Verne duše v vicah (1924), pa tudi prvi zvezek Potjomkinove Zgodovine diplomacije (1947).