Martin ROPAS

Priznan izdelovalec klavirjev krilnih in pokončnih oblik, inovator na področju glasbene akustike klavirjev in uspešen podjetnik, Martin Ropas, je bil rojen na Črnem Vrhu nad Taborom pri Vranskem, na obrobju Savinjske doline. Bil je prvorojenec kmeta Antona Ropasa in Marije, rojene Kapitan. Iz te rodbine izvira več z glasbo tesno povezanih posameznikov. Martinov mlajši brat Lavoslav (1858–1919) se je mlad preselil v Novo mesto, kjer je delal kot bančni uradnik in nepremičninski posrednik, v prostem času pa je bil ljubiteljski glasbenik in zborovodja Dolenjskega pevskega društva. Družinsko glasbeno tradicijo so nadaljevali njegovi trije otroci: Ervina (1890–1962), Zora (1893–1976) in Milan (1897–1956).

O Martinovem šolanju zaenkrat ni znanega ničesar. Ljudsko šolo je verjetno obiskoval v bližnjem Taboru, obrtnih veščin – sprva najbrž mizarstva in šele nato izdelovanja instrumentov s tipkami – pa se je domnevno priučil kasneje kot vajenec v eni izmed obrtnih delavnic. Kot izdelovalec glasbil bi lahko bil tudi samouk, saj sam ni nikoli navajal izobraževanja ali izpopolnjevanja v kakršni koli delavnici. Zanesljivo je, da je imel Ropas vsaj od 70. let 19. stoletja dalje v svojem rojstnem kraju samostojno obrt za izdelovanje, popravljanje in uglaševanje klavirjev. Občasno je kratkotrajno deloval tudi izven domačega kraja, največ v Celju pa tudi v Ljubljani, kjer je izvajal popravila in uglaševal klavirje. Okrog leta 1884 je v neposredni bližini očetove domačije zgradil novo hišo z večjo delavnico in svojo dejavnost kmalu razširil v tovarno klavirjev pod imenom »Martin Ropas, Clavierfabrikant in Franz (Vransko, op. a.)«. Tu je deloval do leta 1892, ko se je z družino, ki si jo je medtem osnoval, preselil v Medlog, takratno predmestje Celja. Tu si je zgradil novo hišo in delavnico (danes Ljubljanska cesta 66). Njegova delavnica oziroma tovarna – odslej se je predstavljal kot »Martin Ropas, Clavierfabrikant in Cilli« – je bila očitno uspešna, čeprav zaradi pomanjkanja virov ni znano, kolikšna je bila proizvodnja in koliko delavcev je zaposlovala.

Ropas je bil v svojem času cenjen mojster, saj je s svojimi izdelki presegal ljubiteljsko raven. Izdeloval je krilne klavirje, pianina in t. i. piramidne klavirje. Bil je imetnik patenta t. i. dvojne resonančne deske, ki naj bi jo vgrajeval v krilne klavirje in pianine. Po zaslugi te akustične izboljšave naj bi imeli njegovi izdelki v primerjavi s klavirji in pianini drugih delavnic v nižjih legah precej močnejši zvok. Možno je, da je posamezne letvice in nekatere dele mehanike naročal v drugih delavnicah in jih vdeloval v svoje izdelke. Vseskozi je spremljal aktualna stilna gibanja v oblikovanju predmetov umetne obrti, bil nadarjen tehnik in dober poznavalec novosti na področju mehanskih glasbil in glasbenih avtomatov. Poleg izdelovanja glasbil se je bavil tudi s popravili in uglaševanjem klavirjev ter s prodajo svojih izdelkov in izdelkov drugih proizvajalcev. Svoje storitve in izdelke, za katere je na obrtnih razstavah prejel več priznanj in cesarsko kraljevih patentov, je dejavno promoviral.

Okrog leta 1912 je imel podružnico podjetja v Zagrebu. Tam so verjetno prodajali in izposojali izdelke svoje delavnice in izdelke tujih uveljavljenih znamk.

Od leta 1883 je bil poročen s Terezijo Borštnik, starejšo sestro gledališčnika Ignacija Borštnika (1858–1919). Med letoma 1884 in 1896 se je zakoncema rodilo sedem otrok: Ladislav, Maksimilijan, Rafael, Marcelina, Martin (Davorin), Albin in Miroslav, od katerih so trije že zgodaj umrli.

Svoje podjetje – delavnico klavirjev in trgovino z glasbili – je okrog leta 1909 predal najstarejšemu sinu Ladislavu (1883–1958), ki je ohranil očetovo znamko »M. Ropas« in nadaljeval s proizvodnjo klavirjev vsaj do začetka 30. let 20. stoletja.

Ropas je umrl januarja 1915 za posledicami kapi. Pokopan je bil na danes opuščenem pokopališču na Golovcu v Celju.

V javnih zbirkah v Sloveniji se je ohranil le en njegov izdelek – piramidni klavir, ki je na ogled v glasbeni zbirki Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož.