Lojze MALOVRH

V osnovno šolo je hodil v Škofji Loki, v gimnazijo pa v Kranju. Jeseni 1946 je začel študirati biologijo, geologijo in fiziko na Fakulteti za biologijo, geologijo in fiziko v Ljubljani in diplomiral leta 1950. Še v času študija je že leta 1947 poučeval na oficirski gimnaziji, od leta 1948 pa fiziko, kemijo in biologijo na loški nižji gimnaziji. Po odsluženju vojaške obveznosti leta 1952 se je zaposlil kot profesor na nižji gimnaziji v Gorenji vasi (sedaj OŠ Ivana Tavčarja). Leta 1954 se je poročil z učiteljico Francko, ki je poučevala na Gabrku. Rodili sta se jima dve hčeri. Od leta 1973 živi z ženo v Podlubniku v Škofji Loki.

Septembra 1956 se je ponovno zaposlil kot profesor na loški gimnaziji. Čez dve leti pa je bil izbran za pomočnika ravnatelja na OŠ Peter Kavčič (sedaj OŠ Škofja Loka Mesto). V tem obdobju je kot učitelj biologije na velikem vrtu pred šolo, kjer je sedaj veleblagovnica Nama, zasadil veliko redkih dreves. Med njimi je bilo tudi drevo srebrna marelica (Ginko biloba), ki še danes uspeva na prvotnem mestu. Leta 2006 je dal pobudo, da se je na to drevo pritrdila ploščica z napisom GINKO BILOBA – drevo prijateljstva – 1958. Leta 1959 je bil postavljen za ravnatelja poklicne šole za kovinarsko in obrtno stroko v Škofji Loki. V vlogi ravnatelja se je leta 1968 že tretjič vrnil na loško gimnazijo. V tem času je bil leta 1972 na gimnaziji uveden smučarski oddelek. Leta 1975 je Malovrh sprejel delovno mesto predstojnika Zavoda za šolstvo v Kranju, na katerem je ostal vse do upokojitve leta 1987.

Poleg poklicnega pedagoškega dela je bil ves čas dejaven tudi v loškem družbenem življenju. Bil je glavni organizator izleta ljudske tehnike leta 1961, ko so se v Škofji Loki predstavile vse tehnične dejavnosti Gorenjske. Leta 1968 je bil pobudnik Male Groharjeve kolonije, ki jo je vodil celih 20 let. Leta 1968 je bil izvoljen za podpredsednika občine Škofja Loka in bil organizacijski vodja praznovanja ob 1000-letnici Škofje Loke. Mnogo let je bil predsednik odbora za podelitev Severjevih nagrad. Po upokojitvi je bil dejaven v društvu upokojenih pedagoških delavcev Slovenije, ki ga je decembra 2006 imenovalo za svojega častnega člana. Malovrh je dolgoletni član Muzejskega društva Škofja Loka in je veliko pisal za Loške razglede. Pisal je tako o razvoju šolstva na loškem kot tudi članke s področja biologije.

Vir: zapis Aleksandra Igličarja, aprila 2010, Škofja loka