Marija BOCAK KALAN

V Tržiču je obiskovala osnovno in meščansko šolo. S sedemnajstimi leti je bila vpletena v vojno vihro. Mati, aktivistka OF je pletla in skrivaj, tudi z Marijino pomočjo, pošiljala obleko in hrano internirancem v koncentracijsko taborišče na Ljubelju. Po vojni je ob delu končala večerno gimnazijo in svoj študij nadaljevala na medicinski fakulteti v Ljubljani. Kot praktikantka je najprej stažirala v bolnišnici na Jesenicah, pozneje v UKC Ljubljana. Po končanem stažiranju je opravila še specializacijo iz pediatrije in se nato redno zaposlila v Centralnem otroškem dispanzerju v Ljubljani, kjer je vse do upokojitve leta 1990 skrbela za zdravje novorojenčkov, dojenčkov in malčkov.
S poezijo se je ukvarjala že od rane mladosti. Prvo pesem – Pozdrav Triglavu je napisala še kot deklica. Njena poetična paleta je pestra in bogata. Z izjemnim subtilnim občutkom se dotika skoraj vsega kar jo obdaja. Vse skozi pa se kot rdeča nit prepleta njen velik rodoljubno-domovinski čut do rodne grude, do otrok, do svojega poklica, do narave.
Kot upokojenka je živela v Ljubljani. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje je obiskovala književniški kotiček, hkrati je bila vključena v literarna kluba Lipa in Likus. Od 1. 1. 1948 do svoje smrti je bila članica Slovenskega zdravniškega društva (SZD).
Njeni prispevki so objavljeni v raznih literarnih zbornikih.
Pokopana je v Tržiču.

Valerija Rant Tišler