Jurij MUŠIČ

Njegov oče Alojz Mušič je bil višji davčni upravitelj, mati Rozalija Clarici je bila učiteljica. Imel je tri brate, zdravnika Draga Mušiča, višjega gozdarskega tehnika Alojza Mušiča in arhitekta Marjana Mušiča, ter sestro, farmacevtko Marto Mušič, por. Slapar.

Med letoma 1908 in 1915 je v rodnem kraju obiskoval gimnazijo in že kot gimnazijec postal član tajne dijaške organizacije Preporod. Leta 1916 je v Novem mestu maturiral. Odločil se je za vojaški poklic in v skrajšanem roku končal avstrijsko Landwehr-Militaerakademie v Dunajskem Novem mestu.

Najprej je postal oficir avstrijske vojske, nato pa jugoslovanske armade, kjer je dosegel čin generalštabnega podpolkovnika. V prvi svetovni vojni se je udeležil bojev ob Soči, sodeloval pri obrambi Gorice, po preboju italijanske obrambne črte pri Kobaridu pa se je boril ob Piavi in nato še na tirolskih vršacih. Po vojni se je kot poveljnik 2. stotnije bojeval za severno mejo. Za hrabrost in druge vojaške vrline je prejel armadno pohvalo in red belega orla z meči.

Nato je nadaljeval šolanje, končal višjo vojno in generalštabno akademijo, svoje znanje pa je izpopolnjeval tudi v Franciji. Služboval je v Osijeku in Cetinju, kjer je opravljal službo načelnika štaba Zetske divizije, kasneje pa je bil vojni ataše v Romuniji in na Poljskem. Po letu 1937 je bil dodeljen glavnemu generalnemu štabu in nato vrhovni komandi.

V času druge svetovne vojne so ga Italijani internirali v taborišče Gonars. Leta 1945 se je pridružil Jugoslovanski armadi in prevzel kot generalštabni polkovnik profesuro na vojni akademiji najprej v Zadru, potem pa v Sarajevu, od koder je bil premeščen v Zagreb kot operativni oficir armadne oblasti.

Po demobilizaciji je odšel v Osijek, kjer je sodeloval pri organizaciji socialne zdravstvene službe in tam opravljal vodstvene funkcije. Po upokojitvi leta 1963 se je pričel ukvarjati s strokovnim publicističnim delom. Kot vojaški strokovnjak in kot udeleženec obeh svetovnih vojn se je pridružil delovni skupini Vojnozgodovinskega inštituta v Beogradu in zanj pripravil več člankov in razprav. Med letoma 1958 in 1966 je objavljal tudi v časopisu za slovensko krajevno zgodovino Kronika (npr. Boj za Gorico, Obramba na Soči v letih 1915–1916, Z drugo stotnijo Slovenskega planinskega polka v borbi za Korotan, Ob štiridesetletnici razpada bivše avstrijske vojske).