Jože MAUČEC

Jože Maučec je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti, v petem razredu je zaradi ukinjanja višjih razredov odšel v Ljubljano, kjer je nadaljeval gimnazijo in jo tudi končal. V času 1932−1933 je urejal prekmurski tednik Novine, ki ga je vsebinsko popestril in povečal njegov obseg. V tem časniku je leta 1932 objavljal svoj spis Zgodovina Slovenske krajine, kjer je pisal o političnem položaju Evrope in drugih držav. Pridobil je nove sodelavce kulturnih in gospodarskih člankov ter objavljal črtice slovenskih pisateljev. V Klekov pretežno narečno pisani časopis je vpeljal knjižno slovenščino v največji možni meri.

Tudi med drugo svetovno vojno je nadaljeval svoje pisanje in pisal v sočasno izhajajoči Kalendar Srca Jezušovoga. Pol leta je bil profesor zgodovine in zemljepisa. Že na začetku leta 1942 je bil z ukrepom novega ravnatelja premeščen v Kisvardo na ukrajinski meji. Po osvoboditvi je bil pol leta ravnatelj soboške gimnazije (1945−1946), nato pa je bil premeščen/poslan na Jesenice. Jeseni istega leta se je preselil na Ptuj, kjer se je ustalil in bil deset let redni profesor na gimnaziji, nato pa ravnatelj šolskega centra kovinske stroke. Ob pedagoškem delu je bil dolgoletni predsednik Turističnega društva Ptuj, organiziral je pustne prireditve in bil pobudnik Kurentovanja na Ptuju. Pisal je turistične vodnike, brošure, časopisne članke o zgodovini in znamenitostih Ptuja ter okolice, vodil turistične izlete po Evropi. Deloval je v Zgodovinskem društvu. Posvečal se je tudi kartografskemu delu in leta 1934 izdelal zemljevid Slovenska krajina (nova izdaja leta 1957), kjer je krajevna imena dosledno označil po ljudskem poimenovanju, z jezikoslovno natančnimi naglasnimi znamenji.

Profesor Jože Maučec je naklonjenost do Porabja in porabske manjšine izkazoval s sodelovanjem pri knjižni izdaji Slovensko Porabje (1945). Na Ptuju je živel in deloval 26 let in veljal za enega najbolj zagnanih turističnih in kulturnih delavcev. Bil je velik prijatelj akademskega slikarja Janeza Mežana.