Josip TAVČAR

Rodil se je očetu, pomorščaku (ladijskemu ekonomu) Josipu in materi Mihaeli r. Tavčar (iz Dutovelj). Osnovno in srednjo šolo (znanstveni licej) je obiskoval v Trstu. Po maturi 1939 je v Benetkah študiral germanistiko na Ist. Univ. Ca’ Foscari (angl., nem.), študij angleščine s književnostjo je nadaljeval na Ist. Orientale v Neaplju in diplomiral leta 1947. Drž. usposoblj. izpit za pouk angleščine je opravil v Milanu.

Poleti 1942 je bil vpoklican v vojsko, obiskoval je oficirsko šolo v Salernu in služboval kot oficir v Cosenzi do zloma Italije, nato je postal zvezni oficir pri angleški komandi mesta, se udeležil zavezniškega prodiranja proti severu in v sestavu Badoglievih čet 1944 ter bitke pri Monte Cassinu. Julija 1945 se je vrnil v Trst.

Od septembra i. l. je bil prof. na novoustanovljeni slovenski gimnaziji, od 1946 je učil slovenščino na italijanskem klasičnem liceju v Kopru, od 1948 je bil spet prof. angleščine v Trstu, do 1954 na slovenski nižji gimnaziji pri Sv. Jakobu, 1954–1956 na slovenski realni gimnaziji (znanstveni licej), od 1956 na slovenskem trgov. tehn. zavodu.

Od sezone 1960/61 je bil umetniški vodja (dramaturg) Slovenskega gledališča v Trstu, od 1969 pa predsednik upravnega sveta. Formalno izobražen v tujem jeziku, je poskušal zadostiti svojim ustvarjalnim nagnjenjem najprej v italijanščini, l. 1939 se je odzval na natečaj za satir. dram. delo s farso v 2 delih Filomena la striga, prejel zanjo 1. nagrado, 1940 jo je upriz. gledal. skupina Cecchelin v gledališču Filodramatico. Njegova radijska igra Gli illusi je bila 1940 nagrajena na vsedržavnem natečaju italijanske radiodifuzije. Filmski scenarij Il Castello sottomarino pa je izšel v zborniku 50 soggetti cinematografici (1942). Med vojno in po nji je napisal še več italijanskih dram, ki so ostale v rkp (Amor di terra, La legge, La Rondine, Il Ritorno idr.).

Ustvarjanje v slovenščini je začel z novelistiko: Oskrunjevalec avtomobilov (1955), Tržaški Zaratustra (1957), Via della Salita (1945–1950), Ignacij Ključar (1958), Sestanek (1959); najbolj priljubljena tema so mu posebneži v konfliktu s sodobnim življenjem. Kmalu se je skoraj povsem usmeril v dramatiko, ki jo je uprizarjalo Slovensko gledališče v Trstu. Izhaja tudi v revijah: Prihodnjo nedeljo. Drama v 3 dej. (1957), kjer z bizarnim osrednjim motivom in izogibanjem nar. tematiki že nakazuje smer nadaljnjega literarnega razvoja. Pekel je vendar pekel. Fantazija v 2 dej. (uprizorjena marca 1959; Utvare 1976, 55–86) je že povsem odmaknjena v fantastiko, čeprav še obravnava tržaško družbeno problematiko. Z nasl. dram. deli se pri T-ju vse bolj krepi kozmopolitska motivika, pa tudi nagnjenost k bizarnosti in fantastiki: Nicky — zlati deček. Komedija v 3 dej. (1959); Zeh pred smrtjo (1960); V Honolulu. Igra v 3 dej. (1963); Mrtvi kanarček. Tragična fantazija v 2 dej. (1966); Red mora biti. Farsa v 2 dej. (1969); Luna v megli. Farsa v 2 delih (1972 ); Igorju ugaja Bach (1976). Dela izpričujejo T-jevo nostalgijo po klasičnem celovitem človeku in prizadetost ob spremembah sodobnega tehnicističnega sveta; te spremembe doživlja kot tragično dejstvo, ki ga ni več mogoče izpovedovati v tragedijski obliki. Za navideznim realizmom teh dram se kažejo groteskne dimenzije, včasih tudi v bolj določni obliki; osebe so posebneži in duševni razrvanci, v katerih miselnost usodno posega tehnicistična in skomercializirana stvarnost, potencira v njihovi naravi pogojena bolestna nagnjenja v nenormalne razsežnosti in jih spreminja v enostransko delujoče mehanizme. Vendar je dramatična podoba te problematike značilno zaznamovana z lahkotnostjo, ki je pogosto posledica oblikovalne površnosti in naglice, saj piše predvsem zato, da si pojasni vsaj najvažnejša eksistencialna vprašanja, ki ga trenutno zaposlujejo. Po teh značilnostih je njegova dramatika bliže italijanski kakor slovenski in v slovenskem kulturnem prostoru nima tvornega odmeva. — V tisku je objavil tudi več monologov in dram. fragmentov: Ogledalo (1959), In vendar nočem biti mačka (1960), Kraguljčki (1964), Variacije na temo prih. časa (1966), Vila med borovci (1965), Horoskop (1971).

Radio Trst »A« je izvajal njegove slušne igre: Rihard Wagner (1953), farso Ivan in … Ivanka (1958), Sanjači (1959), Dreta se je utrgala (1961), farso Klinika za živčne čudeže (1962), kriminalki Sobojevniki (1964), Sence iz preteklosti (1965), igre Človek brez avtomobila (1968, obj. Srečanja, Gor., 1967, št. 9–10), Naivni Rudi (1968), Iz ljubezni (1968), Nepozabni večer (1969), Zagonetna smrt navadnega človeka (1970), Koraki brez sledu (1971), Na skali (1971), Povratek iz Amerike (1972), Slov. balada (1973), V mraku (1974), Srečanje v Kalabriji (1973); za TV je priredil igro Malo ljubezni (1976), samo v tisku pa je izšla farsa Na Uranu (1962).

Kot publicist je predvsem posrednik med slovensko in italijansko kulturo, sodeloval je 1948 do 1958 (vse do ukinitve) v kulturni rubriki dnevnika Il corriere di Trieste z gledališkimi kritikami in članki o slovenski kulturi; obratno pa v Primorskem dnevniku in na radiu Trst (od 1949) predstavljal predvsem vidnejše dosežke sodobne italijanske literature, mdr. podal v 28 enournih oddajah pregled italijanske dramatike (Trst 1964). T-jeva je bila zamisel antologije Il teatro sloveno. Bil je odgovorni urednik dijaškega lista Literarne vaje (1949/50 do 1972/ 73) in literarnega zbornika Tokovi, 1957 (z B. Pahorjem in A. Rebulo).