Josef NECKERMANN

Rojen je bil v družini okrožnega ranocelnika in mestnega zdravnika Rudolfa Neckermanna. V domačem mestu je končal osnovno šolo in gimnazijo, nato pa študiral filozofijo in medicino na Dunaju.

Leta 1856 je začel opravljati delo rudniškega zdravnika v Pečovniku, kmalu odšel v Vrbovec pri Mozirju in postal v Mozirju tudi občinski svetovalec. Očitno se je za javno življenje odločil že zelo zgodaj; tako se je zelo zavzemal, da bi Celje dobilo status avtonomne občine, kot zdravnik pa hkrati tudi za prenovo obstoječe bolnišnice. Leta 1868 je bil v Celju izbran za »posebnega špitalskega ordinarija«, po dograditvi nove bolnišnice pa ga je deželni odbor imenoval za sanitetnega svetnika.

V letu 1870 je bil izvoljen za celjskega župana in to funkcijo opravljal celih 23 let – vse do smrti. V bolnišnici ga je zato v veliki meri nadomeščal dr. Gregor Jesenko. Od leta 1867 do svoje smrti je bil tudi poslanec štajerskega deželnega zbora, kjer je zastopal volivce mestne kurije.
Mesto se je v času njegovega županovanja zelo hitro razvijalo. Na njegovo pobudo so ustanovili leta 1871 Olepševalno društvo, ki je pomembno zaznamovalo zunanjo podobo Celja in njegovo turistično ponudbo. V veliki meri je pripomogel, da je država v Celju ustanovila Cinkarno, ki je pomenila veliko prelomnico v celjskem gospodarskem razvoju. Prizadeval se je tudi za regulacijo Savinje, tako da so jo v letih 1876 in 1893 od Mozirja do Levca tudi izvedli. V mestu so bila zgrajena številna javna poslopja: gledališče (1885), mestna hranilnica (1887), s preselitvijo osnovne šole v Staro grofijo (1873) je rešil šolsko prostorsko vprašanje, leta 1878 pa so na Čret preselili tudi mestno pokopališče. Število prebivalstva v mestu se je s 4224 v letu 1869 povečalo na 6224 v letu 1890; demografska rast sama potrjuje ugodne razvojne trende.
Politično je Neckermann zastopal trda nemška stališča; bil je med ustanovitelji nemške »obrambne« organizacije Südmark (ustanovljena leta 1889 v Gradcu), ki je želela ustaviti rast slovenske politične moči na vseh področjih monarhije. Tudi v deželnem zboru je zavzeto zahteval preprečitev slovenizacije celjske gimnazije in nasprotoval ustanovitvi slovenske Južnoštajerske hranilnice.

Za svoje dolgoletno delo je prejel številna visoka priznanja: leta 1874 viteški križec reda Franca Jožefa, leta 1883 je postal cesarski svetnik in leta 1892 še celjski častni meščan. Osebno je bil znan po svoji skromnosti in tudi stanoval je v majhni preprosti hiši na današnji Stanetovi ulici.

Umrl je v Celju in je na mestnem pokopališču tudi pokopan.