Jakob ALJAŽ

Doma se je reklo pri Bačniku. Oče je bil ključar cerkve na Šmarni Gori. Jakob je obiskoval šolo v Smledniku. Leta 1855 se je odpravil na gimnazijo v Ljubljano. Filozofijo je študiral na Dunaju. Bil je član Akademskega društva in Slovanskega pevskega društva. Bil je tudi član tajnega literarnega društva okrog Stritarja. Zaradi domotožja se je preselil v Ljubljano in začel študirati bogoslovje. V semenišču je organiziral pevski zbor.

Med leti 1871-80 je bil kaplan v Tržiču in katehet na štirirazredni šoli. Bil je pevovodja zbora obrtnikov in kasneje gosposkega moškega zbora, ki je pel tudi slovenske pesmi. Bil je bil tudi župnik na Dobravi pri Kropi, kjer je napravil nov zvon, popravil župnišče, postavil nove orgle, skopal nov vodnjak idr. Med leti 1880-89 je maševal in spovedoval tudi na Brezjah. Leta 1887 se je iz Dobrave odpravil na Triglav. To je bil njegov prvi vzpon na Triglav. Konec avgusta leta 1889 je postal okrajni šolski nadzornik in župnik na Dovjem. Takrat se je začel ukvarjati s turistiko in planinstvom. Med drugim je dal pobudo za gradnjo slovenskih planinskih koč v Triglavskem pogorju. Postavil je Aljažev stolp na vrhu Triglava. Zemljišče zanj je odkupil od dovške občine in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Na tem mestu je 7. avgusta 1895 postavil pločevinasti stolp in vanj namestil tri štirinožnike, vpisno knjigo, kuhalnik in sliko M. Pernharta Triglavska panorama. Postavil je tudi Staničevo kočo, Triglavski dom na Kredarici, dom v Vratih (danes Aljažev dom). Označil je številne planinske poti. Na Dovjem je organiziral gasilce in pevski zbor. Glasbo je najprej študiral pri A. Foersterju. Pisal je predvsem zborovske skladbe v katerih prevladujeta domovinska ljubezen in ljubezen do gora. Najbolj znani njegovi pesmi sta Triglav moj dom in Slovan, na dan. Uredil je prvi in drugi zvezek Slovenske pesmarice. Na Dovjem je ob začetku prve vojne napravil nove orgle, leta 1921 pa nove jeklene zvonove. Na Triglav se je zadnjikrat povzpel leta 1904.

O njegovih zadnjih dneh je Planinski vestnik leta 1927 napisal: »Na smrt se je pripravljal s čudovitim mirom. Ko je bil na “zadnji svoji turi” že blizu cilja, je pisal (1. maja 1927) Pl. Vestniku: …Poslavljam se od tega sveta. Srečnega se čutim, da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil. Poslavljam se tudi od vseh planincev in čitateljev Pl. vestnika ter želim, da bi se planinstvo pri nas vedno bolj razširjalo…«.