Ivan KRISTAN

Rodil se je očetu Antonu, ki je na Brežiško prišel iz Jarčje Doline pri Žireh. Osnovno šolo je obiskoval v Artičah. Vojna leta 1941-45 je preživel v izgnanstvu, v osmih taboriščih v vzhodni in srednji Nemčiji. Maturiral je leta 1951 na gimnaziji v Brežicah. Diplomiral je leta 1957 na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi doktoriral leta 1965 s tezo Statuti delovnih organizacij v procesu odmiranja prava. Med študijem se je preživljal kot novinar. Največ je poročal z Gorenjske za Ljubljanski dnevnik in Ljudsko pravico. V Zadru in Karlovcu (Hrvaška) je kot topničar služil vojaški rok.

V letih od 1958 do 1967 je delal v Zvezi sindikatov Slovenije. Bil je tudi tajnik okrajnega sindikalnega sveta Kranj. Leta 1967 se je zaposlil na Pravni fakulteti v Ljubljani in leta 1977 postal redni profesor za ustavno pravo in za primerjalno ustavno pravo. Leta 1968 je preživel devet mesecev, kot štipendist Humboldtove fondacije, v Nemčiji. Dvakrat je bil dekan Pravne fakultete (1981-85). Bil je 34. rektor Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani (1985-87). Naslednja štiri leta je bil sodnik Ustavnega sodišča SFRJ (1987-91) in zato se je začasno preselil v Beograd (Srbija), ob vikendih pa se je vozil domov.

Leta 1989 je na Ustavnem sodišču Jugoslavije ubranil ustavni amandma št. X. k Ustavi SR Slovenije: dosegel je, da ga sodišče ni proglasilo, da je v nasprotju z Ustavo SFRJ. Leta 1990 je na ustavnem sodišču Jugoslavije branil pravico Slovenije, da izvede plebiscit: dosegel je, da Ustavo sodišče v postopku ocene ustavnosti zakona o plebiscitu tri dni pred izvedbo plebiscita ni prejelo začasne odredbe zoper zakon, tako da je bil plebiscit 23. decembra 1990 lahko izveden brez zapletov. Poleti 1991 je na Ustavnem sodišču Jugoslavije preprečil, da bi sodišče začelo postopek ocene ustavnosti sklepa Predsedstva SFRJ o umiku JLA iz Slovenije, ker bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do preklica tega sklepa, kar pomeni, da bi namesto „desetdnevne vojne“ imeli pravo vojno več let.

V letih od 1992 do 1997 je bil prvi in predsednik Državnega sveta Republike Slovenije. Od leta 1998 je upokojenec. Od leta 1977 živi v Škofji Loki v svoji hiši v Podlubniku.

Njegova strokovna bibliografija obsega 360 enot, od člankov do knjig. Glavni temi njegovih raziskav sta dve: nacionalno vprašanje in z njim povezani koncept federalizma ter problematika parlamentarizma in v njej še posebej problem dvodomnosti. Na področju ustavnopravne znanosti se je osredotočal na problematiko človekovih pravic, varstva ustavnosti in zakonitosti ter federalizma s poudarkom na nacionalni suverenosti in pravici do samoodločbe.

Bil je ekspertna priča tožilstva proti Miloševiću na ICTY v Haagu. Z Miloševićem se je soočil 1. septembra 2003. Leta 2003 mu je bil podeljen naziv zasluženega profesorja ljubljanske univerze.