Po navedbi Janka Orožna rojen 15. decembra 1891 pri Sv. Petru na Medvedovem selu (danes Kristan Vrh). Leta 1916 so ga premestili na klasično gimnazijo v Maribor, po koncu prve svetovne vojne leta 1919 pa je prevzel upravo dijaškega doma in ga vodil 10 let. V spomin gimnazijskih dijakov se je zapisal kot izreden strokovnjak in predvsem kot človek z izrednim socialnim čutom.
Mariborsko obdobje je bilo zelo plodno – tako v pisateljskem, organizacijskem kot širše kulturnem delu. Svoje poznavanje socialno skrbstvenega dela v Mariboru je objavil v spisu Maribor za svoje dijaštvo in podporne ustanove (1929), istega leta je izdal kroniko Deset let narodnega gledališča v Mariboru, urejal je gledališki list Zrnje (1920/21, 1928), leta 1928 so mu izdali gledališki spis Nad pogoriščem, leta 1923 se je razpisal na temo javnega življenja v knjižici Problemi naše državne ureditve in Slovenci itd.
Leta 1931 je prišel kot profesor na celjsko gimnazijo in se naselil na Levstikovem posestvu na Miklavškem hribu. Dragocena mariborska izkušnja ga je pritegnila k odboru Dijaške kuhinje, ki jo je vodil prof. Kožuh in kasneje ravnatelj prof. Mravljak, in se vključil v celjsko javno življenje. Kot predsednik delovnega odbora je bistveno pripomogel, da je v letih 1938/39 uspel Celjski kulturni teden, ustanovil je Obsotelsko turistično družbo, izdal Kratek pregled svetovne književnosti (1937), knjigo črtic Ljudje iz naše vasi (1939), pisal za Celjski zbornik, izdal Šolske kronike celjskega okraja (1952) itd.
Leta 1950 je odšel v pokoj. Tako s svojim delom kot s svojim človeškim čutom se je globoko zapisal tudi v spomin svojih celjskih someščanov.
J. Orožen: Profesorju dr. Pavlu Strmšku v spomin, v: Celjski zbornik, 1965, str. 393–398