Rodil se je materi Esteri Sulič v vasi Bilje na Goriškem, kjer je obiskoval osnovno šolo. Izučil se je za mizarskega delavca.
Že leta 1941 je pričel sodelovati v narodnoosvobodilnem boju. 12. septembra 1942 pa je vstopil v partizansko četo na Krasu.
Pozimi 1942/43 je bil vodnik v Zgornjevipavski četi, spomladi pa komandir čete v 1. bataljonu 5. SNOB »Simon Gregorčič«. Po vključitvi te brigade v 6. SNOB »Ivan Gradnik« ni odšel s to brigado na Notranjsko, temveč je ostal v Primorskem odredu in se 1943. leta bojeval na goriški fronti. Ko so ustanovili enoto Varnostnoobveščevalne službe za goriško okrožje in v njej sabotažno skupino (1944) je Ivan Sulič postal njen komandir.
Vodil je zelo drzne akcije v središču nemških in italijanskih postojank v Gorici, Tržiču in po Furlaniji.
Suličeva skupina je navadno bivala v skrbno pripravljenih skrivališčih zelo blizu sovražnikovih postojank. Imela je zelo dobro organizirano obveščevalno in kurirsko službo. Pred vsako akcijo so se člani skupine na povelje svojega komandirja Suliča zbrali na dogovorjenem kraju in od tam skupaj odšli v akcijo.
26. decembra 1944 je pripravljal diverzantsko akcijo v Gorici.
Ko je hotel razorožiti italijanskega policijskega agenta, je v spopadu umrl.
Njegovo truplo so italijanski vojaki obesili v parku na vrbo žalujko. Nemški polkovnik je ukazal, naj Suličevo truplo snamejo z drevesa in ga skrivaj pokopljejo nekje na letališču.
Suličev grob je neznan.
21. julija 1953 je bil odlikovan z redom narodnega heroja.
V rojstni vasi stoji spomenik njemu v čast, ki je delo akademskega kiparja Negovana Nemca.
Primorski slovenski biografski leksikon: 15. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1989, str. 483-484.
Ferenc, T. Satan, njegovo delo in smrt. Ljubljana: Borec, 1979.