Herbert ZAVERŠNIK

Rojen je bil 18-letni Josipini Zaveršnik kot nezakonski otrok in tako je svoje otroštvo preživljal pri starih starših v Mariboru. Po koncu 4. razreda ga je mati vzela s seboj v Ljubljano, kjer sta ga že zgodaj začela privlačiti glasba (že v Mariboru je pel v otroškem zboru v stolnici) in gledališče, že v gimnaziji (Poljanski) tudi medicina. Glede kasnejših življenjskih odločitev je nihal med glasbo in medicino – končno pa se je kot najboljši maturant svojega letnika opredelil za medicino. Glasbo je ohranil za svoje življenjsko veselje in prav tako učenje klavirja na glasbeni šoli.

Leta 1938 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Beogradu in se neposredno pred izbruhom vojne vrnil v Maribor. Nemški predstojnik bolnišnice mu je dovolil, da je študij v Beogradu nadaljeval in tako je kot najboljši absolvent diplomiral leta 1942 in prejel za svoj uspeh celo svetosavsko nagrado. Po diplomi se je vrnil v bolnišnico v Maribor, podpiral partizansko gibanje, gestapo mu je prišel na sled, zato je leta 1944 odšel v Bračičevo brigado. Bil je edini pravi zdravnik v vsej diviziji in spomladi 1945 so ga celo imenovali za načelnika vseh partizanskih bolnišnic na Štajerskem.

Kljub partizanstvu je imel po vojni težave z oblastjo; bil je namreč človek lastne in kritične misli. Leta 1950 se je zaposlil v celjski bolnišnici, želja po napredovanju pa ga je vodila na specializacijo internistike v Ljubljano, nato pa na gastroentereologijo in hepatologijo v London. Zlasti delo na londonskih klinikah je nanj naredilo velik vtis.

Kljub ugodnim ponudbam se je vrnil v Celje in uvedel nekaj pri nas še popolnoma novih medicinskih metod. Na njegovo pobudo so leta 1962 v Celju odprli prvi samostojni gastroenterološki oddelek v Jugoslaviji, sam pa je kot njegov primarij uspešno zagovarjal doktorat pod naslovom Dispepsija akutnega hepatitisa in problem gastritisa. Oddelek je vodil do leta 1969, ko je odšel v Rogaško Slatino in tam na področju gastroentereologije delal vse do leta 1988, ko je odšel v pokoj. V tem času je tudi predaval; od leta 1967 kot docent, od 1972 kot izredni in od leta 1979 kot redni profesor na medicinski fakulteti v Ljubljani.

Poleg vrste strokovnih člankov je napisal prijetno in berljivo avtobiografijo Spomini – iz mojega sveta, ki je v samozaložbi izšla leta 1996.