Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Kranju, študiral na Tehniški fakulteti v Ljubljani in se usmeril v metalurgijo. Leta 1940 je postal predavatelj na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Med vojno je na Jesenicah vodil jeklarno in plavž, nato živel in delal v Italiji. Po vojni je bil pomočnik na ministrstvu za rudarstvo, generalni direktor črne metalurgije v Ljubljani, redni profesor Tehniške fakultete in od leta 1950 predstojnik Metalurškega inštituta.
V času aktivnosti v železarni na Jesenicah je razvil ognjevzdržna gradiva za zidavo jeklarskih peči. Martinova peč, ki jo je zgradil 1933, je bila vzor za druge v Evropi in ZDA, v jeklarstvo je uvedel uporabo zasavskega rjavega premoga, sodeloval je pri iznajdbi pridobivanja polkoksa iz domačih lignitov. Uvedel je izdelavo konstrukcijskega jekla z veliko trdnostjo. Sodeloval je pri projektiranju in gradnji železarn v Indiji in Alžiriji.
1948 je ustanovil Društvo rudarskih ter metalurških inženirjev in tehnikov Jugoslavije, 1950 Tehniški muzej. Zasnovo le-tega je prenesel še v Idrijo, na Jesenice, Kropo in Tržič .
Častni član Tehniške univerze v Clausthalu (Nemčija)
Prešernova nagrada (1951)
Kidričeva nagrada (1974)
Kragl, V., Zgodovinski drobci župnije Tržič, 2. natis. Tržič: Zavod za kulturo in izobraževanje, 1994, str. 367
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 947