Helena Gizela STUPAN

Rodila se je v Kranju v družini prof. dr. Josipa Tominška, znanega slavista, šolnika, planinca in urednika Planinskega vestnika, ter Nemke Barbare, roj. Hafner. Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani, klasično gimnazijo pa delno tudi v Gorici. Družina se je preselila v Maribor, ker je oče postal ravnatelj tamkajšnje klasične gimnazije. V Gradcu je študirala slavistiko, germanistiko in romanistiko. Izpopolnjevala se je tudi na univerzah v Strassbourgu, pariški Sorbonni in na Karlovi univerzi v Pragi. Ob študiju je poučevala za preživetje, saj je njen oče hčerke podpiral samo do konca srednje šole. Zatem se je vpisala na graški univerzi na filozofijo (smer arheologija) in tam je leta 1925 tudi doktorirala. Po končanem študiju je na zagrebški univerzi diplomirala iz slovenščine in nemščine (glavni predmeti) ter češčine (stranski predmet). Vmes je poučevala na različnih šolah v Mariboru in na počitniških tečajih v Pragi in Göttingenu.
Poročila se je leta 1932 s Bogomirjem Stupanom, ki je bil profesor zgodovine. Dobila sta sina Mitjo in hčerko Tanjo. Med nemško okupacijo je bila z otroki zaprta v mariborski kasarni, zaplenili so jim stanovanje in bogato knjižnico v njem, nato pa so jo z možem in otroki 22. junija 1941 izgnali v Srbijo. Živeli so v veliki stiski, dokler ni Stupanova dobila zaposlitve na gimnaziji v Knjaževcu, kjer je med letoma 1941 in 1945 poučevala nemščino in francoščino.
Po koncu vojne se je družina vrnila v Maribor, Stupanova pa je spet dobila delo na klasični gimnaziji med 1945 in 1952. Njen mož je bil službeno prestavljen v Ljubljano, zato se je družina znova preselila tja. Od 1952 do upokojitve leta 1959 je bila ravnateljica gimnazije na Viču. Delo z mladimi je vedno imela najraje in se mu ni mogla odpovedati, zato je svoje pedagoško poslanstvo nadaljevala na Filozofski fakulteti, kjer je najprej bila lektorica za nemščino, potem pa profesorica nemške književnosti. Kot germanistka in profesorica na Filozofski fakulteti je morala marsikaj na novo urediti, posodobiti in napisati tudi osnovne priročnike za srednje šole, saj je bil oddelek za germanistiko precej let kadrovsko podhranjen in zato tudi zanemarjen. Njeni glavni deli Nemško literarno berilo za gimnazije (1953)in Nemška književnost (1968) sta odražali kvalitetno in razgledano pedagoginjo, ki je z relevantnimi komentarji in s krajšim pregledom nemške slovstvene zgodovine omogočila študentom odličen vpogled v celotno literarno sceno v nemškem jeziku in tudi zdravo presojo o trajni umetniški vrednosti literarnih del. Bila je strog, ampak pravičen mentor, vedno pripravljena pomagati študentom. Njena predavanja so bila živahna, probleme je obravnavala temeljito in po aktualnosti. Spremljala je najnovejšo književnost v obeh takratnih Nemčijah, Avstriji in Švici. Iz njenega mentorstva je izšlo nekaj pomembnih diplomantov, ki so se pozneje uspešno uveljavili v slovenskem kulturnem življenju.