Gojmir Anton KOS

Bil  je sin zgodovinarja Franca Kosa, ki je izviral iz Selc v Selški dolini. V Gorici je obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo ter 1915 naredil maturo. Do 1919 se je šolal na dunajski umetnostni akademiji pri prof. Bacherju in Schmidtu. V istem letu je na zagrebški akademiji opravil profesorski izpit in tako postal profesor risanja na realni gimnaziji v Ljubljani. Po enoletnem službovanju je bil premeščen na realko, kjer je poučeval do 1923, ko je odšel v Berlin študirat arhitekturo notranjščine k arhitektu Joh. Krämerju. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1926 je učil risanje na srednji tehniški šoli. Ko je bila leta 1945 ustanovljena ljubljanska likovna akademija, je postal profesor slikanja in bil kratek čas do upokojitve leta 1962 tudi rektor. Bil je redni član SAZU, prejemnik dveh Prešernovih nagrad in številnih drugih priznanj.

Kos je slikal kompozicije, portrete, krajine in tihožitja v olju in fresko tehniki, risal s tušem in ogljem, projektiral plakate ter risal ilustracije (Kersnik, mladinska izdaja; “Mladost”; “Dom in svet”; Jerajeva, “Iz Lj. čez poljane”), delal načrte za vezenine in interierje.

Od leta 1918 pa vse do smrti je razstavljal doma in v tujini, tudi na beneškem bienalu. Redno je razstavljal v Jakopičevem paviljonu 1918, 20, 21, 23, 24, 25 (kolektivno); udeležil se je portretne razstave 1925, “Ljubljane v jeseni” 1926, ter razstav: V. jugoslovanske v Beogradu 1924, razstav “Kluba mladih” v Sarajevu in Pragi 1926, v Berlinu in na Dunaju 1927, VI. jugoslovanske v Novem Sadu ter razstave Slovenskega modernega slikarstva v Pragi 1927, v Proljetnem salonu v Zagrebu 1922, v Ljubljani 1929, v Londonu 1930, v Beogradu 1931. Bil je tudi član likovnih društev “Sava” in “Kluba mladih” ter odbornik Narodne galerije.

Kosov obsežen umetniški opus zajema različne likovne zvrsti, od ilustracije, risbe, oblikovanja plakatov in pohištva do najbolj prepoznavnih del v tehniki olje na platno z motivi tihožitij, izvrstnih portretov in krajin, na katerih je sliko gradil v premišljeni kompoziciji z močnimi barvnimi nanosi. V zgodnejših realističnih upodobitvah in kasneje, ko je slikarski motiv razgradil, se predstavlja kot izrazito subtilen kolorist. Poznamo ga tudi kot slikarja monumentalnih historičnih kompozicij in kot umetniškega fotografa.