Lambert FABIAN

Lambert Fabian je vstopil v red manjših bratov observantov, se posvetil študiju klasičnih in teoloških ved ter okoli dvajset let star izrekel večne zaobljube. Leta 1752 sta s kolegom in redovnim bratom v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Ljubljani kot študenta teologije predložila in javno branila teološke teze iz 4. knjige znamenitih Sentenc Petra Lombarda. V zagovoru sta bila naslovljena kot častitljiva očeta, kar bi pomenilo, da je bil redovnik Fabian takrat že pater oziroma posvečen duhovnik.

Med letoma 1753 in 1755 je profesor pater Fabian poučeval na šestrazredni gimnaziji v rodnem Novem mestu, ki so jo vodili tamkajšnji frančiškani. Kot pridigar in predavatelj teologije je leta 1765 postal gvardijan frančiškanskega samostana v Brdovcu na Hrvaškem, med letoma 1768 in 1770 pa gvardijan v Samoborju, kjer so pod njegovim vodstvom za gojence ter bodoče pridigarje leta 1774 ustanovili študij retorike. Leta 1777 je dal pater Fabian v Benetkah natisniti svoje teološko delo o cerkvenem govorništvu, ki mu je naslednje leto sledil ponatis. V tem učbeniku retorike se naslavlja kot lektor teologije ter pridigar reformirane province sv. Križa Hrvaške in Kranjske in od leta 1776 do 1777 gvardijan konventa v Pazinu.

Večkratna izvolitev za predstojnika različnih samostanov priča o zaupanju in ugledu, ki ga je pater Fabian užival v frančiškanski redovni skupnosti. Umrl je leta 1784 v obnovljenem frančiškanskem samostanu v Klanjcu, ki je bil pred požarom leta 1716 pomembno versko, šolsko, kulturno in gospodarsko središče Zagorja.