Gian Rinaldo CARLI

Sin grofa Rinalda in plemkinje Cecilie Imberti, oba iz Kopra. Gian Rinaldo se je šolal v svojem rojstnem kraju v lokalnem Kolegiju plemenitašev (danes Gimnazija, ki nosi njegovo ime) in je že kot mladenič kazal velike predispozicije za humanistične študije in znanost. Petnajstletnega Carlija so poslali v Flambro, v Furlanijo, obiskovati tečaje matematike opata Giuseppeja Binija, s katerim se je kasneje dolga leta dopisoval, tudi v času bivanja v Modeni in nadaljnjem študiju pri slovitem Ludovicu Antoniu Muratoriju in nato v Veroni, kjer se je sestal s Scipionem Maffeijem. Leta 1738 je vpisal študij prava na univerzi v Padovi.

Leta 1751, že profesor, je objavil dva eseja, ki sta podlaga za vse njegove nadaljnje misli iz ekonomije, in sicer: Dell’origine e commercio delle monete (O izvoru denarja in trgovine) ter Osservazioni preventive al piano delle monete (Predhodna razmišljanja o monetarni politiki). Istega leta Carli preneha poučevati in se vrne v rojstni Koper. Vendar v Kopru ostane le dve leti. Že leta 1753 zaradi velikega uspeha, ki so ga požela njegova prva dela o ekonomiji, zapusti Istro in se odpravi najprej v Milano (1753-1756) in nato v Toskano, kjer izide njegovo najbolj znano delo: Delle monete e delle Istituzioni delle zecche d’Italia (O denarju in kovnicah v Italiji), monumentalni prerez finančne zgodovine in znanosti. To je najbolj plodno obdobje njegovega delovanja kot ekonomista in esejista …

Leta 1765, v drugi številki znane revije Il Caffè izide njegov znameniti članek La patria degli italiani (O domovini Italijanov), kjer kritično spregovori o pomanjkanju enotnosti pri Italijanih njegovega časa zlasti v odnosu do tujcev. Članek, ki je bil objavljen v anonimni obliki in so ga veliko let pripisovali njegovemu kolegu in prijatelju znamenitemu Pietru Verriju, ima zelo velik zgodovinski pomen, saj je v devetnajstem stoletju postal vir navdiha za številne italijanske domoljube liberalnega prepričanja.

V drugi polovici šestdesetih let in dalje je njegova publicistična dejavnost tesno povezana z njegovim visokim položajem in zadeva predvsem vprašanja gospodarstva in financ.

Veliko zanimanja je, tako v Italiji kot v tujini, poželo tudi njegovo delo Delle antichità italiche (O italijanskih starinah) (1788), kjer učeno povzema zgodovino Italije od Etruščanov pa vse do XIV. stoletja in zajema tudi Istro in Dalmacijo.

Umrl je v Milanu, februarja 1795 star petinsedemdeset let.