Alessandro BRUTI

Izhaja iz koprske plemiške rodbine deBruti, albanskega rodu. Koprski profesor Giacomo Babuder uvršča Alessandra Brutija med vidnejše koprske literate, humaniste in esejiste, ki jih odlikuje izbrana raba latinščine. Aldo Cherini ga omenja v povezavi z nastankom koprskega kolegija, oziroma laiškega semenišča (današnje gimnazije Gian Rinaldo Carli v Kopru – Ginnasio Gian Rinaldo Carli Capodistria), ki prične delovati aprila 1612 in kjer je bil Bruti eden izmed dveh učiteljev gramatike.

Prijatelj in sodobnik Nicoloja Manziolija, avtorja Opisa province Istre iz leta 1611, ki se prične z njegovo pesnitvijo – epigramom:
ALEXANDRI BRUTI EPIGRAMMA DE HIS QUAE IN OPERE EXCELENTISSIMI I[URIS]. U[TRIUSQUE]. D[OCTOR]. NICOLAI MANZOLI CONTINENTUR. Hic prima lstriaca repetens ab origine gentis Qua ad sua contigerint tempora cuncta refert. Omnia qua propriis Regio loca finibus ambit, Quidue ferant rerum singula rite docet. Stemmata Clara virum clarorum nomina ponit Nomina quae haud veniens deleat illa dies. Corpora Sanctorum tandem, quae noscere qui vult Illi hoc praestabit nobile voluat Opus.
ALEKSANDRA BRUTIJA PESEM VSEBOVANA V DELU PREVZVIŠENEGA D[OKTORJA] O[BOJNEGA] P[RAVA]. NICOLAIA MANZOLIJA. To je prvi opis lstre, ki se prične od izvora ljudstva, s katerim je povezana zgodba o njenih začetkih. Vsi kraji, ki so zajeti znotraj meja te regije, so predstavljeni po svojih značilnostih. Presvetla dejanja mož, zaradi katerih se omenjajo presvetla imena tistih, ki jih prihajajoči dnevi ne bodo izbrisali. Nazadnje občestvo svetnikov, ki je znano kako se je predajalo plemenitemu delu dobrodelnosti (prevod P. Štoka).
Njegovo pesnitev »Razlogi za veselje križa« je objavil Paolino Fiamma v Slavi svetega Križa (Glorie della Santa Croce. In Venetia 1611).

Ragiona della felicita’ della Croce

Felice pianta di si nobil pondo,
E di frutto vital fido sostegno,
Scala onde vassi at trionfante Regno,
Di questo basso, e cieco Mondo immondo.

Vessillo glorioso, almo e giocondo
Del Re de Regi: o piu’ d’ogni altro degno;
Dolce, sacro, immortal, beato legno,
Ispugnator del baratro profondo.

Nel tuo grembo spiro’ colui, che a morte,
Con la morte die morte, e’ vita a noi,
Aprendo le del Ciel, gia’ chiuse porte.

Tu, che d’infame pena fosti altrui,
Cruda ministra, hora congiata forte,
Gloria del mondo sei fatta per Lui.

Razlogi za veselje Križa

Radostna rastlina tako plemenitega pomena,
in življenjskega sadu zvesta opora,
lestev, ki pelje k zmagovitem Kraljestvu
od tega nizkotnega in slepega Sveta pokvarjenega.

Zastava slavna, rodovitna in igriva
Kralja Kraljestva: bolj od česar koli vredna;
sladek, svet, nesmrten, blažen les,
Rešitelj globokega brezna.

V tvojem naročju je izdihnil tisti, ki v smrti,
s smrtjo smrtnega dne, je nam življenje dal,
ko je odprl nekoč zaklenjena vrata Nebeška.

Ti, ki si bila sramotna kazen za druge
surova služabnica, sedaj močno predrugačena,
Slava sveta si postala zanj.
(Prevod P. Štoka)

Njegov epigram v latinščini, posvečen Pietru Loredanu, podestatu Mantove in Intermezzo v italijanskih verzih z naslovom »Diana e Montano« se hranita v rokopisu servitske knjižnice v Benetkah (Libreria de Padri Serviti di Venezia), kot poroča učeni P. Bergantini.