France JESENOVEC

France Jesenovec je po gimnaziji v Ljubljani tam tudi nadaljeval s študijem slavistike in ga zaključil leta 1931. Kasneje je poučeval kot srednješolski profesor v Škofji Loki, Ljubljani, Črnomlju, Brežicah in Celju. V Celje je prišel konec 50. let in v mestu delal vse do upokojitve leta 1973.

Poučeval je ne le slovenščino, latinščino in narodno zgodovino, ampak tudi matematiko, saj je bil eden od redkih, ki je v sebi združeval zanimanje za literarne in naravoslovne vede.

Uveljavil se ni le kot pedagog, ampak tudi kot odličen znanstvenik – raziskovalec, saj je bil učenec velikih slavistov – Nahtigala, Prijatelja, Kidriča in Ramovša. V strokovnem časopisju je objavil številne literarno–zgodovinske in jezikoslovne razprave, kritike in prevode. Pisal je o starejših slovenskih književnikih, vprašanjih slovenskega jezika in raziskoval narečja, zlasti škofjeloško in štajersko. S tega področja je znana njegova razprava Odmev štajerščine v slovenskem knjižnem jeziku (1962). Več študij je posvetil tudi Celju in okolici (narečje vasi Sotensko nad Šmarjem pri Jelšah (1959) in pogovornemu jeziku v Celju in okolici (1974).

Znan je tudi po proučevanju starejših slovenskih literarnih in političnih listov. Tako nastanejo prispevki kot Celjske slovenske novine (1963), Pogled v Hribarjevo Domovino (1964) in Dunajsko celjska Vesna (1971). Pisal je tudi o slovničarju Mihaelu Zagajšku (1960), slovarskem delu Josipa Drobniča iz leta 1858 (1965) ter o Aškerčevem slogu v Lirskih in epskih poezijah (1967). Objavljal je predvsem v Celjskem zborniku, Mentorju, Slavistični reviji ter Jeziku in slovstvu.