Franc KOŠIR

Rojen je bil na Koroški Beli na Jesenicah. Po poklicu je bil kovinostrugar. Kot mladenič je nastopal v amaterskem gledališču na Koroški Beli, kasneje na Jesenicah. Glasbeno pot je začel v jeseniški mladinski godbi. Po letu 1945 se je trobente učil pri Juliju Sorgu, leta 1950 se je vpisal na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, ob tem pa nastopal v zabavnih ansamblih Metro in Veseli berači. Leta 1952 je bil sprejet v Plesni orkester Radia Ljubljana. V orkestru sta se spoznala z Vilkom Avsenikom, ki je igral saksofon, pa tudi z drugimi glasbeniki, ki so pozneje občasno ali stalno nastopali z narodnozabavnim Ansamblom bratov Avsenik.

Ansamblu bratov Avsenik se je priključil leta 1954, ko se je še imenoval Gorenjski kvartet. Do vojaškega služenja je igral z Avseniki in Plesnim orkestrom Radia Ljubljana pod taktirko Bojana Adamiča, leta 1960 pa se je z ostalimi člani Avsenikovega kvinteta odločil za profesionalno pot. Najprej je bil samo trobentač, pozneje tudi humorist in pevec. Slavko Avsenik, ki je bil njegov največji prijatelj, mu je nadel naziv “humorist s trobento”. Med njegovimi uspešnicami lahko naštejemo: Jaz sem pa en Franc Košir, Sem deklica za vse, Shujševalna kura, Križi in težave, Nobena žavba ne pomaga več, Nobena ni lepša kot moja. Skupno je na Avsenikovo glasbo zapel 26 pesmi. Vselej je spretno obračal svoj značilni klobuk s krivci, ki je bil njegov razpoznavni znak. Zaradi zdravstvenih težav ga je konec leta 1985 v ansamblu zamenjal Jože Balažic, vendar je še vedno nastopal s hudomušnimi dovtipi. Po razhodu z Avseniki je nastopal z Alfijem Nipičem.

Franc Košir je slovel tudi kot navijač jeseniškega hokejskega kluba, ki ga je spodbujal z Avsenikovo vižo Prelepa Gorenjska. Na Španovem vrhu je več kot trideset let vodil pustno smučarsko tekmovanje za svinjsko glavo. Po krajši zahrbtni bolezni je preminil na Jesenicah, star šestdeset let.