Berta AMBROŽ

Izhaja iz šest članske (dve sestri in dva brata) “pevske” družine in ji je bilo petje, podarjeno v zibelko. Oče je bil zelo dober baritonist, brat Peter – ki je nekaj let pred njo začel peti popevke (uspešno je sodeloval na dveh festivalih Slovenska popevka – 1963 in 1964) – pa je bil dolga leta član Slovenskega okteta. Talentirana mlada, na videz krhka deklica, je najprej telovadila in plesala balet, kmalu pa jo je pritegnilo petje. Vpisala se je v glasbeno šolo v Kranju in se učila petja pri profesorici Veri Majdič, po njeni upokojitvi pa pri Safiri Hajdarović.

Hkrati je začela javno nastopati in snemati za Radio in Televizija Slovenija. Njen najpomembnejši mentor je bil Jože Privšek, ki ji je zaupal izvedbe vrste svojih popevk.
Svoj prvi javni nastop je imela 25. maja 1965 v kinu Center v Kranju. V naslednjih osmih mescih je postala ana vodilnih jugoslovanskih pevk zabavne glasbe. Na Slovenski popevki in festivalu v Opatiji je debitirala leta 1965. Ni bila zmagovalka, a so jo takoj opazili in njene pesmi so postale uspešnice. V Ljubljani je v Hali Tivoli presenetila najprej s temperamentno Robežnikovo Mali vragec v očeh, ki jo je interpretirala ne le z značilnim glasom ampak tudi z živahnimi očmi, z obrazno mimiko in s celim telesom. Prav tako je uspela s Privškovo Luči Ljubljane. Na Opatiji 65 pa se je – v ostri konkurenci – uvrstila v finalni večer s Kovačičevo Pesem zapoj mi nocoj v alternaciji z Majdo Sepe.

Seveda je bila povabljena na oba festivala tudi naslednje leto, ko se je najprej v Ljubljani izkazala s popevkama Jokala bom brez solz in Poslednja noč ljubezni (obe Privškovi), v Opatiji pa je zapela Odtrgala bom zelen list (Sepe) in Kadar pride dež (Privšek).

Leto 1966 je bilo za Bertino kariero zelo pomembno, saj je bila izbrana, da zastopa celotno Jugoslavijo na velikem Evrovizijskem festivalu v Luksemburgu. Pela je Sepetovo Brez besed in dosegla eno najboljših uvrstitev na tej vsakoletni prireditvi. Pa ni šlo brez grenkobe. Na jugoslovanskem izboru v beograjskem Domu sindikatov je bilo občinstvo ogorčeno, ker ni zmagal njihov srbski idol in slovenska pevka je morala – ob negodovanju, vpitju in žvižganju – še enkrat odpeti zmagovalno pesem. Pa tudi to še ni vse, kar se tiče afer v povezavi s to skladbo. Glasbo za pesem je napisal Mojmir Sepe, tvorka besedila pa je bila Elza Budau. Zasedla je 7. Mesto. Leta 1973 pa so na Evroviziji nekateri obtožili Španijo, da je njihova pesem Eres tu pravzaprav plagiat slovenske pesmi Brez besed. Evrovizijska zgodba o skladbi Brez besed se je vlekla še do leta 1994, ko je nizozemski evrovizijski predstavnik Willeke Alberti na svoji plošči posnel angleško verzijo pesmi pod naslovom Without Words. Pesem je bila prirejena tudi v norveščino in danščino.

O Bertinem sodelovanju na Evroviziji se je spletalo še dosti resničnih in neresničnih zgodb; gotovo je – po uspešnem nastopu – dobila vrsto dobrih ponudb iz tujine, a jih takrat ni hotela ali ni znala izkoristiti. Pesem Tivolski pastirček je pela leta 1973 na popevki.

Na festivalih in na drugih prireditvah v Sloveniji in v Jugoslaviji je z velikim uspehom pela še nekaj let, potem pa je kariero prehitro, premlada in – ko je bila na višku – zaključila.