Avgust LAVRENČIČ

Rodil se je v Rogaški Slatini, star štiri leta pa se je preselil v Celje. Že v vrtcu je spoznal gledališče, ki je naredilo nanj močan vtis. Obiskoval je mestno šolo, nato pa je šolanje nadaljeval na gimnaziji, kjer je imel najraje risanje, prirodopis in fiziko. Dosti časa pa je posvetil tudi delu v modelarskem krožku Aerokluba. Že v obdobju gimnazije je pod vplivom znanih likovnih umetnikov (Cvetka Ščuke, Miroslava Modica in Alberta Sirka) izoblikoval odnos do slikanja.

Končal je malo maturo, nato pa je bil na začetku vojne mobiliziran v Anglijo, kjer je bil v ujetništvu. V Celje se je vrnil šele leta 1945 in naslednje leto že začel delo v rezbarski in pozlatarski delavnici mojstra Hohnjeca, kasneje pa kot tehnični risar v podjetju Beton. Tam so opazili njegov talent in ga spodbudili k študiju slikarstva. Najprej je naredil Srednjo šolo za oblikovanje in se leta 1951 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani ter jo 1954 tudi zaključil.

Po zaključenem študiju se je vrnil v Celje. Do leta 1966 je opravljal poklic likovnega pedagoga v Celju, Laškem in Žalcu, nato pa se je odločil za samostojno likovno pot svobodnega umetnika. V letu 1962/1963 so ga za scenografa povabili v Slovensko gledališče v Celju in tako je začel svoje dolgotrajno sodelovanje s slovenskimi gledališči. Izdelal je okrog sto scenografij. Njemu najljubše so bile za predstave: Stalinovi zdravniki, Umor v katedrali, Amfitrion, Vojaki, Equs, Celjski grof na žrebcu in druge.

Med slikarskimi deli se v njegovem začetnem obdobju v začetku 60. let še čuti navezanost na akademijo in vplive Sedeja, Preglja, Stupice in Kosa, medtem ko v 70. letih nastopi obdobje nadrealizma. Uporabljal je predvsem tehniko simuliranega izslikanega kolaža, s pomočjo katerega dosega nadrealistične učinke, vezane na intimizem. V akvarelu je slikal nestvarne morske pejsaže in naravo brez figur. Njegova kasnejša dela so bila oljne slike večjih formatov, kjer je uveljavil trdno kompozicijo in pretehtano barvno skladnost. Rad je slikal prizore iz narave, ki jih je postavil v imaginarni, sanjski svet.

Bil je kulturno zelo aktiven. Ustanovil je Likovni salon Celje, bil predsednik društva likovnih umetnikov in eden izmed ustanoviteljev Celjskega plesnega orkestra Žabe, kjer je igral kitaro, bobne in pozavno.

Prejel je tudi vrsto nagrad, tako za svoje scenografije kot za slikarska dela. Leta 1972 je prejel Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za scenografijo za predstavo Stalinovi zdravniki. Leta 1974 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za »likovni opus«.