MERLAK (por.) ŠUBIC, Cveta (Terezija)

Rodila se je v številni kmečki družini Rečanovih v (Logaških) Žibršah kot četrti otrok od devetih oziroma kot prva hči.

————————————————-

Brat Ivan Merlak (15. 6. 1923-26. 2. 2015) je bil duhovnik, doktor moralne teologije, kanonik, arhidiakon, prelat, oficial cerkvenega sodišča, dolgoletni urednik Družine ter postulator beatifikacije nadškofa Volka. Bil je tudi častni papeški prelat od 13. avg. 1980. Sestra Milena por. Detela (9. 11. 1935-3. 8. 2006) je bila (emigrantska) pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka, poročena s pisateljem Levom Detelo. Mamin brat, stric Janez Hladnik (22. 12. 1902-20. 6. 1965) pa je bil predan slovenski izseljenski duhovnik v Buenos Airesu. Pri argentinskih oblasteh je dosegel dovoljenje za priselitev več kot 6.000 Slovencev v Argentino po njihovem eksodusu ob koncu druge svetovne vojne. Mnogim je pomagal pri iskanju službe in nastanitve ter bil pobudnik ustanovitve »Slovenske vasi« (“Villa Eslovena”) v Lanusu, predmestju Buenos Airesa.

—————————————————

Med leti 1933 in 1937 je obiskovala 5 km oddaljeno »enorazredno narodno šolo«, kjer je končala štiri razrede. Šolanje je po opravljenem sprejemnem izpitu nadaljevala na osem razredni »državni klasični gimnaziji« (II. državna realna gimnazija) med leti 1938 in 1946, kjer je opravila »Višji tečajni izpit« (maturo). Medicinsko fakulteto v Ljubljani se je vpisala leta 1946 in diplomirala leta 1952.  Po končani dveletni pripravniški dobi in strokovnem izpitu leta 1954 je bila nekaj mesecev zaposlena zaposlena kot »tovarniška zdravnica« v ambulanti Železarne Jesenice. Jeseni istega leta je pričela s specializacijo na področju ustnih in zobnih bolezni na Stomatološki kliniki v Ljubljani. Bila je v zadnji skupini zdravnikov, ki so po končani medicinski fakulteti začeli specializirati stomatologijo. Specialistični izpit je opravila marca 1957 in postala specialist ortodont.

Poklicno pot zobozdravnice je pričela v šolski zobni ambulanti Zdravstvenega doma Nova Gorica. Ko je bodoči univerzitetni prof. dr. Ivo Antolič leta 1958 v Sloveniji organiziral mrežo socialne ortodontije, se je pod njegovim vodstvom povsem usmerila v zobno in čeljustno ortopedijo. Leta 1961 je od Stomatološke klinike prejela pisno potrdilo o zaključeni specializaciji iz ortodontije in nato je začela s samostojnim delom. Na Primorskem so po zaslugi prof. dr. Iva Antoliča in dr. Cvete Merlak-Šubic dobili prvo ortodontsko ambulanto v Sloveniji zunaj Ljubljane. Dr. Cveta Merlak-Šubic je postala prva specialistka zobne in čeljustne ortopedije na severnem in južnem Primorskem ter v sosednjih italijanskih pokrajinah s slovenskim prebivalstvom. Kljub delovnim in družinskim obveznostim je obiskovala vsa strokovna srečanja širom Jugoslavije; sama pa je organizirala več odmevnih strokovnih simpozijev v Novi Gorici. Njena ljubezen je bila interceptivna ortodontija, ki z majhnimi posegi, miofunkcijskimi vajami in preprostimi konfekcijskimi pripomočki prekine razvoj nepravilnosti ter rast obrne v pravo smer. Da bi otrokom olajšala zdravljenje, je tri desetletja enkrat tedensko delala v ortodontskih postajah Ajdovščina in Tolmin. Zavezana je bila družbeni ortodontiji, ki je skušala z izbiro ustreznih zdravljenj zajeti vse pomoči potrebne otroke. Kljub uvedbi novih način zdravljenja in neprimerno boljši kadrovski zasedbi kot v času, ko je ordinirala dr. Cveta Merlak-Šubic, so v današnjih časih neprimerno daljše čakalne dobe in socialne ortodontije ni več. Med zaposlenimi je veljala za učiteljico, vzornico in spoštovano vodjo, ki je bila predana pacientom ter sodelavcem. Upokojila bi se lahko že leta 1983, a je v ortodontiji vztrajala do pribl. leta 1988.

Privatno življenje:

Soproga Cirila Šubica je spoznala že v začetku srednje šole. Kasneje sta skupaj študirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1953 sta se poročila. Leta 1955 se je rodila hči Jana (Šubic Prislan, nekdanja konservatorska-restavratorska svetnica v Goriškem muzeju v Novi Gorici), leta 1958 pa sin Andrej, (univ. dipl. inž. gradb.). Od leta 1957 je z družino živela v Šempetru pri Gorici, kjer je bil soprog v splošni bolnišnici zaposlen kot kirurg. Kljub zahtevni službi se je poleg družinskih obveznosti ukvarjala tudi s športom. Udeleževala se je tudi tekmovanj v okviru medicinskih športnih iger. Z družino je veliko časa preživela v naravi, na smučanju ter pri rekreativnem teku. Po upokojitvi sta z možem veliko potovala, doma pa sta se posvečala vnukom ter se družila s sorodniki in prijatelji.

S svojim delom se je zapisala v zgodovino slovenskega zobozdravstva.