MERLAK (por.) DETELA, Milena

Pesnica, pisateljica, esejistka in prevajalka Milena Merlak Detela se je rodila materi Antoniji in očetu Andreju Merlaku kot osmi otrok in mlajša sestra svoje dvojčice Zvonke. Imela je štiri brate in štiri sestre. Njen brat je bil znameniti dr. Ivan Merlak, duhovnik, kanonik, prelat in postulator beatifikacije nadškofa Volka. Svoje otroštvo in mladost je preživela doma na kmetiji »Pri Rečanu« v Žibršah (št. 20) pri Logatcu. Maturirala je na Bežigrajski gimnaziji v Ljubljani. V letih 1955-60 je na ljubljanski Filozofski fakulteti študirala primerjalno književnost in psihologijo. V študentskih letih je spoznala Leva Detelo in skupaj sta 8. avgusta 1960 emigrirala v Avstrijo, kjer sta se 24. oktobra istega leta poročila v baročni cerkvici v Traiskirchnu. Potem sta se ustalila na Dunaju. Njuna močna želja po literarnem ustvarjanju je premagala težke začetke, na katere sta naletela v novem okolju. Pri pesnici Mileni so bile to predvsem jezikovne ovire. Rodili so se jima trije otroci: Gregor, rojen leta 1962, ter dvojčka Tomaž in Matija, rojena leta 1967. Milena Merlak Detela je bila ena najpomembnejših in najkvalitetnejših avtoric slovenske izseljenske lirike.  Njeno pesniško in prozno delo je v domovini sorazmerno malo znano. Njen knjižni prvenec Sodba od spodaj (Trst 1964) je nastal iz pesniške zbirke, ki jo je avtorica pripravila že leta 1960 v Ljubljani, dopolnjene s poznejšim, v novi domovini nastalim delom. Ob izidu je bilo delo ocenjeno v slovenskem tisku v Trstu, Celovcu in Avstraliji, naknadno oceno knjige pa sta vključila v svoje v zamejstvu in izseljenstvu objavljene članke in razprave več let pozneje Martin Jevnikar in Tine Debeljak. S prevodi slovenske literature (predvsem poezije) v nemščino in avstrijske nemške literature v slovenščino ter izvirnimi besedili v nemščini se je vpisala tudi v sodobno avstrijsko književnost. Njena lirika, v kateri je uporabljala avantgardna izrazna sredstva, zajema predvsem zdomska in bivanjska vprašanja. Svoja dela je objavljala v slovenskih, avstrijskih in nemških revijah ter mednarodnih antologijah. Izdala je več pesniških zbirk in nekaj proznih del. Začetke njene pesniške poti, pred odhodom v tujino, lahko umestimo v drugo fazo sodobne slovenske poezije, med predstavnike tako imenovane kritične generacije: Dane Zajc, Gregor Strniša, Veno Taufer in Saša Vegri. Družila se je tudi z Rudijem Šeligo in Lojzetom Kovačičem. Njeno poezijo so zaznamovali predvsem tragični dogodki med vojno in po njej, še zlasti smrt dveh bratov in očeta. Njenemu odhodu je botrovalo nestrinjanje z uradno politiko ter občutek, da ne more svobodno ustvarjati ter nerazumevanje družine do njene izbire poklica. Njena poezija je moderna. Prve zbirke zaznamujejo boleči spomini na vojno v otroštvu in povojni dogodki, hrepenenje po lepšem in občutki tesnobe. Njena lirika je sprva emocionalna, intimna, abstraktne pojme razlaga z uporabo konkretnih motivov, nato pa postaja emocionalno bolj oddaljena, neposredna in bolj pripovedna. Skozi kritično držo začne presojati družbene probleme v svetu in išče rešitve v univerzalnih vrednotah: ljubezen, enakopravnost, skrb za okolje in spoštljiv odnos do živali, vera v Boga, svoboda. Svoja prva literarna dela je objavila v literarnem glasilu Bežigrajske gimnazije v Ljubljani Mladi obrazi leta 1955. Tu je objavila dve kratki zgodbi Lov na jazbeca in Ena izmed mnogih. Skupaj z Marjanom Erbežnikom je Mlade obraze tudi uredila. V letih 1957–1960 je sodelovala pri Reviji 57, Naši sodobnosti in Tribuni. Leta 1960 sta ji takratni Državna založba Slovenije in Cankarjeva založba zavrnili rokopis njene pesniške zbirke z naslovom S soncem sva si podobna. Pri časopisu Ljubljanski dnevnik (zdaj Dnevnik) je v prvi polovici leta 1960 sestavljala reportažne Ljubljanske slike–atmosferske skice iz vsakdanjega življenja prebivalcev glavnega mesta in se tako za kratek čas preizkusila v novinarskih vodah. Po odhodu v tujino, po letu 1960, je Merlakova objavljala pesmi in kratko prozo v nekaterih zdomskih in zamejskih revijah: v tržaški družinski reviji Mladika in reviji z intelektualnimi ambicijami Most, v koroški zamejski reviji Mladje, v reviji Celovški zvon (danes Zvon), v celovški družinski reviji Vera in dom (danes Družina in dom), v mesečniku za Slovence na tujem Naša luč, v alternativni publikaciji Slovenska vest, v argentinski reviji Meddobje in v Zbornikih Svobodne Slovenije ter v reviji za Slovence v Avstraliji Misli. Od sedemdesetih let naprej je objavljala tudi v slovenski literarni in kulturni periodiki, v Dialogih, Problemih ter Prostoru in času, po letu 1990 pa še v mesečniku Slovenske izseljenske matice Rodna gruda in Slovenskem izseljenskem koledarju, v reviji Srce in oko, reviji SRP, zborniku Dom in svet, v mesečniku Božja beseda, v Koledarju Mohorjeve družbe v Celovcu in v časniku Delo. Merlakova je veliko prevajala v nemški jezik (med drugim tudi pesmi Toneta Pavčka, Vena Tauferja, Jureta Detele,…) ter avstrijsko-nemško književnost v slovenščino. Prevode je objavljala med drugim v avstrijski reviji za mednarodno literaturo LOG (tudi pesmi njenega prijatelja Andreja Žigona iz Logatca). Pisala je članke o kulturi, umetnosti in družbi ter črtice in novele iz kmečkega življenja. O delovanju Dunajskega krožka je redno poročala v celovškem Našem tedniku in sodelovala v slovenskih koroških in tržaških radijskih programih in v oddajah radijske postaje v Kölnu. Bila je tudi članica mednarodnega PEN-kluba. Na natečaju Mladike je leta 1973 prejela drugo nagrado (Marija in otrok), leta 1975 tretjo nagrado (Pot k polnočnici) in leta 1976 prav tako tretjo nagrado (Otrok in vojna). Leta 1979 je za svojo poezijo v nemščini prejela avstrijsko literarno nagrado Theodorja Körnerja. Njena dela so bila prevedena v nemščino, angleščino, italijanščino, romunščino, hrvaščino in tudi v indijski jezik gujarati. Poezija Milene Merlak Detela je izšla tudi v številnih antologijah. Pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu je leta 1980 izšla Antologija slovenskega zdomskega pesništva. Milena Merlak Detela je zastopana s štirimi pesmimi: Brodolomci, Smreke ne morejo ubežati, Zaprašena veja in Devin. Pri založbi Aleph je leta 1990 izšla antologija To drevo na tujem raste: antologija slovenske zdomske poezije zadnjih štirideset let. Milena Merlak D. se predstavlja s štirimi pesmimi: Brodolomci, Smreke ne morejo ubežati, Zaprašena veja in Grobar. Pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani je leta 2002 izšla antologija slovenske zdomske poezije Beseda čez ocean, v kateri so štiri pesmi Merlakove: Pomlad 1945, Grobar, Kaj je povedala noč in Brezverje. Irena Novak Popov je pri založbi Tuma leta 2005 izdala Antologijo slovenskih pesnic 2 (1941-1980), v kateri je zastopana tudi Milena Merlak Detela. Merlakova je predstavljena s kar osmimi pesmimi: Dvigam se iz polnoči, Brodolomci, Ovijalka, Sončno trkanje na okna, Beseda brez besede, Gravitacija, Porod in Na pokopališču mrtvih brez imena, v tretji knjigi, ki je izšla l. 2007 (1981-2000) pa še s petimi: Ornament Minotavra I-III, Sprehod, Navodilo za sadistično lupljenje krompirja ali kako lahko prizaneseš človeku, Svet svitanja I-II in Pogoji pisanja.

“Literarni talent Milene Merlak-Detela je slovenska publika, ki ji je njeno delo večinoma namenjeno, tako rekoč zatajila.”*

*Žitnik, Janja: Mladostna bojevitost Milene Merlak ob pesničini šestdesetletnici. V: Dve domovini / Two Homelands, Letn. 5 (1995), št. 6, str. 76