Rojen v družini, povezani z naravo in gorami, vzornik mu je bil st. brat Nadislav. V Gorsko reševalno službo (GRS) je bil sprejet l. 1946. Od 1962 do 1978 je bil njen načelnik. 1965 je opravil izpit za inštruktorja GRS. Postal je član Podkomisije za tehniko reševanja in obenem Komisije za GRS (KGRS). Po Stanetu Koblarju je postal njen načelnik, do l. 1994. Od l. 1967 je bil slovenski delegat v podkomisiji za reševanje ter mednarodne komisije za reševanje v gorah IKAR. Zanimala ga je problematika varstva pred snežnimi plazovi. Udeleževal se je mednarodnih tečajev pri gorskem vodniku Walterju Kellermannu ter posvetov avstrijskega Kuratorija za varnost v gorah.
S pridobljenim znanjem in izkušnjami je bil l. 1964 v skupini pionirjev na področju proženja snežnih plazov z netrzajnim topom na smučišču Zelenica nad Ljubeljem. To je bila prva tovrstna praksa pri nas. V času njegovega načelovanja je KGRS uvedla letalsko reševanje, ki je kasneje postalo samostojna enota GRS. Izpopolnjeval je šolanje kadrov GRS, znanje je posredoval po postajah GRS po vsej Jugoslaviji. Od začetka je sodeloval še v odboru za analizo nesreč KGRS. Povezoval je podatke, analize, pomembne zaključke in jih objavljal za namene reševanja.
Gorenjski glas, 11. 8. 1992, str. 18
Gorenjski glas, 28. 8. 1987, str. 8
Tržičan, l. 5, št. 1, 30. 1. 2001, n.p. Marjanu Salbergerju st. v slovo, str. 25
