Foto galerija
Njegov oče Aleksander in mati Ivanka (rojena Kopatin) sta se iz Št. Vida (danes Podnanos) preselila v sosednjo vas Podrago in tu odprla trgovino in gostilno. Pri hiši se je po domače reklo »pri Aleksandrovih« ali tudi »pri Sandrovih«, sinu Franu pa so v vasi vedno rekli Francelj Sandrov. Po enorazrednici v domači vasi ga je oče dal v šolo na Col, šolanje je nadaljeval v nemški pripravnici v Gorici in kasneje na goriški realni gimnaziji. Zaradi slabe ocene iz matematike je šolanje opustil. Oče je videl v sinu tudi slikarski talent in ga je dal v uk k slikarju Simonu Ogrinu na Vrhniko, a se je fant zaradi močnega domotožja kaj kmalu vrnil domov. Zato ga je oče zaposlil v domači trgovini in gostilni. Sin nad trgovskim in gostilničarskim poklicem ni bil preveč navdušen in edino razvedrilo mu je bilo branje knjig. Bil je aktiven član Kmetijske čitalnice v Podragi in bogato društveno in kulturno življenje na vasi mu je bilo vedno blizu.
V Podrago so takrat na obiske in počitnice hodili kar imenitni gostje in tako je spoznal Rudolfa Maistra, ki se je navduševal nad zbiranjem kakršnihkoli starin, pa tudi, takrat še dijaka a že poznanega, pesnika Josipa Murna, ki mu je hišno ime »pri Aleksandrovih« tako ugajalo, da si ga je dodal kot psevdonim. Že starejši se je Fran Žgur poročil in z ženo Francko Škapin z Vrabč sta imela kar sedem otrok. Hči Francka je bila poročena s pesnikom Alojzom Gradnikom.
V začetku prve svetovne vojne je bil zaprt na ljubljanskem gradu, nato pa prisilno izseljen v avstrijski Mittergrabern, v času pod Italijo pa so ga fašisti kar sedemnajstkrat zaprli zaradi zavedne slovenske drže.
Precejšen del zapuščine Frana Žgurja se je ohranil in se kot njegov osebni fond nahaja v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici.
Na Žgurjevo pesnikovanje so vplivala predvsem srečanja s pesnikom Josipom Murnom. Svoje pesmi je objavljal v različnih revijah, kot so Drobtinice, Vrtec – Angelček, Zvonček, Naše veselje, Dom in svet, Slovenka, Slovan, Slovenski dom, Slovenski ilostrovani tednik, Učiteljski tovariš, Jugoslovan, Jutro, Bogoljub, Notranjec. Edinost, Jadranka, Njiva, Mladika, Koledar Goriške Matice, Novi rod, Naš glas, Ženski svet, Jadranski almanah, Odmevi, Istra, Koledar Družbe sv. Mohorja v Celju, Slovenski list. Podpisoval se je tudi s psevdonimi: Frigidus, Salus, Srpoš, Vneslav. Leta 1923 je izšla njegova edina samostojna zbirka Pomladančki. V njegovih pesmih (več kot 400 naslovov) občutimo njegovo povezanost z domačo pokrajino pod Nanosom, z naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, kažejo pa tudi vplive Otona Župančiča in Josipa Murna. Sodi med prve zavestne oblikovalce mladinske poezije in njegove pesmi za otroke so uvrstili v izbore otroške poezije (npr. Malčki in palčki, 1921; Pesmi za otroke, 1963).
Številne Žgurjeve pesmi so tudi uglasbili med drugimi Ciganska, Jurjevanje, Molitev (Emil Adamič), April, Cicifuj (Marij Kogoj), Uspavančica (Slavko Osterc), Vipavska (Karol Pahor). Nekaj ruskih pesmi je Fran Žgur tudi prevedel v slovenščino, več slovenskih pesnikov pa v nemščino, vendar je vse ostalo v rokopisu. Poleg poezije slovanskih narodov, zlasti ruske, je bila Žguru močno pri srcu nemška, tako je znal na pamet vso zbirko Knjiga pesmi (Das Buch der Lieder) Heinricha Heineja.
Žgur, Fran: Pomladančki. Gorica, 1923
Fran Žgur: vipavski slavček. Podraga, 2007
Rosa, Jurij: O Franu Žgurju so pisali. V: Fran Žgur : vipavski slavček. Podraga, 2007, str.92-94.
Rosa, Jurij: Fran Žgur iz Podrage – vipavski slavček. V: Fran Žgur : vipavski slavček. Podraga, 2007, str.72-90.
Brecelj, Marijan: zapis v Slovenskem biografskem leksikonu. Geslo Žgur, Franc
Primorski slovenski biografski leksikon. Snopič 18. Gorica, 1992, str. 399-340
Osebnosti. Veliki slovenski biografski leksikon. 2009, geslo: Žgur, Fran
Morda vas zanimajo tudi
Alojz SEDEJ
Franjo MAHORČIČ
