Marija ŽELJKO

»Bralcem sem skušala ponuditi tisto, kar sem smatrala, da je dobro, koristno in lepo. Edino knjiga lahko dopolni pomanjkanje čustev, ublaži osamljenost in odtujenost sodobnega človeka. Knjižnica je bila, je in bo ostala živa sila pri vzgoji, kulturi in sredstvo za razumevanje med ljudmi in narodi. Po 23. letih dela v knjižnici so ostali samo še spomini. Lepi in prijetni spomini na knjige in razumevajoče bralce. Če bi bila še enkrat mlada, bi bila rada še enkrat knjižničarka.«

Željko, Marija: Nekaj podatkov o delovanju knjižnic v občini Logatec, 1986, rokopis.

Zgodnje življenje in izobraževanje

Rodila se je v družini Božič v zaselku Čehovini (domačini kraj imenujejo Branica), ob zgornjem toku reke Branice pod Štanjelom na Krasu. Imela je še dva starejša brata. V času fašizma je do leta 1943 obiskovala italijansko osnovno šolo. Že pred kapitulacijo Italije so partizani prestrašili italijansko učiteljico, ki nato ni več prihajala poučevat v Branico (Čehovine). Po kapitulaciji Italije je otroke do konca vojne poučevala partizanska učiteljica, kolikor so to razmere dopuščale, zato se je Mariji šolanje precej zavleklo. Nižjo gimnazijo v Ajdovščini je obiskovala od leta 1945 do 1948. Od leta 1948 do 1952 je obiskovala učiteljišče v Tolminu. Tega obdobja se je spominjala predvsem po pomanjkanju hrane, saj so bili dijaki v dijaškem domu pogosto lačni.

Učiteljska pot in družina

Njeno prvo službeno mesto je bilo v istrskem zaselku Črnica* (med Sočergo in Buzetom), ki je takrat še spadal pod Slovenijo. Tja jo je leta 1952 skupaj s kolegico z dekretom napotil takratni Svet za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije.  Že po enem mesecu sta obe slovenski učiteljici iz Zagreba prejeli odločbo (rješenje), da bodo v Črnico poslali hrvaški učiteljici, Marija in njena sodelavka pa naj se javita pristojnim šolskim oblastem v Ljubljani. Ob njunem odhodu so vaščani protestirali, saj so želeli slovenske učitelje, vendar brez uspeha. Njena naslednja služba je bila v Dvoru pri Žužemberku, kjer je na osnovni šoli ostala približno štiri leta. Učiteljice so imele tam pomembno vlogo v kraju, saj so poleg poučevanja skrbele tudi za proslave in kulturno življenje. Učitelji so imeli celo svojo dramsko skupino. Tam je spoznala svojega bodočega moža, mizarja Vinka Željka, rojenega v Gribljah v Beli krajini, ki je bil zaposlen v mizarski delavnici na Dvoru. Želela je delati v domačih krajih, na Primorskem, a ji šolske oblasti tega niso odobrile. Leta 1956 so jo premestili na osnovno šolo Veliki Gaber (pri Medvedjeku, znanem iz slovenske osamosvojitvene vojne) na Dolenjskem. V začetku leta 1959 sta se Marija in Vinko poročila. Istega leta je njen mož dobil službo v tovarni lesne industrije KLI Logatec, zato so šolske oblasti tokrat odobrile njeno premestitev na Osnovno šolo Dolnji Logatec. Sprva sta zakonca živela na Kalcah. Avgusta se jima je rodil sin Miran. Po nekaj letih je družina dobila stanovanje v stari šoli v Dolenjem Logatcu (Stara cesta 8; v času Avstro-Ogrske je bila tam pošta, danes pa je v stavbi gostišče Baron). Februarja 1963 se jima je rodila še hči Erika.

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

* Med letoma 1945 in 1947 je Črnica spadala pod koprski okraj (LR Slovenija) pod jugoslovansko vojaško upravo, saj je bila meja med republikama prvotno predvidena južneje, na reki Mirni. Po uveljavitvi pariške mirovne pogodbe (15. septembra 1947; pogodba med Italijo in zavezniškimi državami) se je vas znašla na meji med cono B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) in matično Jugoslavijo. Črnica je bila takrat administrativno prenesena pod buzetski okraj (LR Hrvaška) predvsem iz praktičnih razlogov, saj je Buzet vaščanom služil kot naravno gravitacijsko središče za oskrbo in upravo izven posebnega režima cone B. Kljub temu je Slovenija v Črnici še nekaj let izvajala šolsko oblast, dokler ni Hrvaška leta 1952 z dekretom dokončno prevzela šolstva. Proces se je zaključil po londonskem memorandumu (5. oktober 1954), ko je bila meja med republikama formalno porjena, slovenska naselja v zaledju Istre pa dokončno dodeljena hrvaškim občinam. Več v zavihku Zunanje povezave*.

………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

Knjižničarska pot

Leta 1963 se je gospa Željko zaposlila na Občini Logatec kot uradnica za prosveto in kulturo. Istega leta je začela svojo knjižničarsko pot v tedanji Ljudski knjižnici v Narodnem domu (nekdanji Sokolski dom) v Dolnjem Logatcu. Tam je nadomestila učiteljico Andro Peterlin, ki je do takrat pomagala vodji knjižnice Ani Tollazzi (roj. Bakarić, 1901–1987, poročeni s pravnikom dr. Tomom Tollazzijem). Leta 1966 je knjižnico prevzela v celoti in v njej delala sama do leta 1985. Delo je sprva opravljala honorarno, saj je bila še vedno zaposlena na Občini Logatec. Pribl. med leti 1967-1972 pa je bila zaposlena v vrtcu (današnji VVZ Kurirček). V letih 1971/72 je zaradi hčerkinih zdravstvenih težav pustila službo in ostala doma. Je pa še naprej honorarno delala v knjižnici. S tečaji, ki jih je organizirala Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), si je pridobila ustrezno znanje za vodenje (osrednje občinske) knjižnice. Redno se je v Matični knjižnici Logatec zaposlila šele 2. novembra 1982, in sicer za šest ur dnevno. V resnici pa je obseg njenega dela – ki je vključeval tudi naloge pred in po odprtju knjižnice ter delo doma (finančno poslovanje, nabavo knjig, katalogizacijo, opremljanje gradiva ipd.), pogosto ob pomoči moža – pomenil poln, če ne celo daljši delovni čas, ki ni bil ustrezno priznan. Njeno življenje so zaznamovale tudi osebne preizkušnje. Leta 1974 je zbolela za rakom, leta 1979 pa ji je zaradi redkega Hodgkinovega limfoma umrla hči. V tem letu jo je v knjižnici nadomeščala Marinka Cempre (kasneje por. Turk), ki ji je občasno pomagala že v času svojega šolanja. Po triindvajsetih letih dela v Matični knjižnici Logatec se je upokojila 31. marca 1986. V spominskem rokopisu Nekaj podatkov o delovanju knjižnic v občini Logatec je natančno predstavila zgodovino, razvoj in delovanje knjižničarstva na Logaškem. V skromnih razmerah je z veliko predanostjo bralni kulturi, ljubeznijo do knjig, srčnim odnosom do bralcev ter zavzetim strokovnim delom ustvarila temelje za razvoj sodobne splošne knjižnice – današnje osrednje Knjižnice Logatec z enotami: Krajevna knjižnica Hotedršica, Krajevna knjižnica Rovte in premična zbirka Vrh Svetih Treh Kraljev. Dolga leta se je borila za novo knjižnično stavbo, ki je bila ob Narodnem domu dograjena 23. maja 1987, leto po njeni upokojitvi, in je bila v veliki meri rezultat njenih dolgoletnih prizadevanj.

Logatčani se jo spominjajo kot skromne in predane knjižničarke, ki jih je dolga leta bogatila s svojim delom. Knjižničarji Knjižnice Logatec pa so ji hvaležni za temelje, na katerih še danes razvijajo knjižničarsko dejavnost v občini. Leta 1990 je ob prvi podelitvi občinskih nagrad na področju kulture prejela Februarsko priznanje.