Rodil se je kot najmlajši od treh sinov očetu Francu in materi Frančiški, rojeni Tomšič. Oče mu je umrl, ko je Rudolf dopolnil 13 let (1887), zato je zanj skrbel stric Lovrenc. Osnovno šolo je obiskoval najprej v Mengšu, zaključil pa v Kranju. Bil je odličen učenec. Leta 1885 je začel obiskovati kranjsko nižjo gimnazijo, 5. in 6. razred pa je zaključil v Ljubljani. Ker sta bila tako oče kot brat uniformirana državna uradnika in ker se je zavedal, da bo moral zaradi očetove prezgodnje smrti sam poskrbeti zase, se je odločil za poklic vojaka. Njegove izjemne intelektualne sposobnosti in športne lastnosti (bil je telovadec, sabljač, plavalec, smučar) so mu omogočile strmo pot napredovanja na različnih vojaških šolah in službenih mestih. Leta 1894 je na Dunaju končal domobransko kadetnico in bil takoj vključen v domobranski bataljon v Ljubljani. Kot častnik je nato služboval še v Celovcu, Przemyślu, Celju in Mariboru. Leta 1903 se je šolal v armadni strelski šoli v Brucku ob Litvi in se usposobil za orožarskega častnika. Leta 1907 se je izpopolnjeval na častniški šoli v Gradcu in napredoval v stotnika. Zaradi očitne narodne zavednosti je imel mnoge službene neprijetnosti. Tako so ga 1. novembra 1908 kazensko premestili v Przemysl v Galiciji. Leta 1913 so ga premestili v črno vojsko in tako je postal poveljnik njene izpostave v Celju. Sedmega decembra 1914 so ga premestili v Maribor in mu določili mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru. 21. junija 1916 je postal začasni poveljnik okrožnega poveljstva črne vojske v Mariboru. Zaradi ovadbe nemških nacionalistov so ga 8. marca 1917 premestili v Gradec. Tam je bil povišan v majorja. Po treh mesecih in pol konfinacije v Gradcu se je, potem ko je dr. A. Korošec posredoval pri cesarju Karlu, vrnil v Maribor. Prvega julija 1917 so ga imenovali za stalnega poveljnika črne vojske številka 26, kjer je bil do razpada monarhije.
30. oktobra 1918 je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del Nemške Avstrije. Prvega novembra 1918 je major Rudolf Maister v vojašnici 26. strelskega polka v Melju pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom Antonom Holikom in zbranimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.« S pooblastilom Narodnega sveta za Štajersko je s 15 častniki in 87 vojaki zavzel vse vojašnice in druge pomembne objekte ter postal komandant vse spodnje Štajerske. Narodni svet je prevzel upravo na slovenskem Štajerskem, majorju Rudolfu Maistru pa je podelil naziv general. Presenečeni Nemci so si kmalu opomogli in so od Narodnega sveta ter generala Maistra izsilili ustanovitev varnostne straže. Tretjega novembra 1918 je nastala zelena garda. General Maister se je odločil za vojaški ukrep. 9. novembra 1918 je razglasil mobilizacijo na območju štajerskega obmejnega poveljstva. Temu so nasprotovali Nemci, pa tudi narodna vlada v Ljubljani. Slovenski fantje so se odzvali klicu generala Maistra. Zelo veliko jih je prišlo iz Slovenskih goric. V nekaj tednih je Maister zbral vojsko približno 4000 vojakov in 200 častnikov. Dvajsetega novembra 1918 so ustanovili mariborski pešpolk. Z njim je nastala prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. Triindvajsetega novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister prehitel Nemce in razorožil zeleno gardo, tj. nemško varnostno stražo. Sedemindvajsetega novembra 1918 so Maistrove enote zasedle Špilje in v nekaj dneh vso severno jezikovno mejo od Radgone do Dravograda. Ljubljanska vlada mu ni dovolila napredovanja. Štirinajstega januarja 1919 je prišlo do bojev štajerskega obmejnega poveljstva pri Lučanah, 4. februarja 1919 pa v Radgoni. Trinajstega februarja je bilo podpisano premirje.
Sedemindvajsetega januarja 1919 je prišla v Maribor ameriška vojaška delegacija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa. Z generalom Maistrom so se pogovarjali o določitvi meja. O novih mejah je odločal Vrhovni svet (ZDA, Anglija, Francija, Italija, Japonska) prvič februarja 1919. Določil je obstoječo mejo na Štajerskem, priključitev Mežiške doline k jugoslovanski državi ter plebiscitni coni na Koroškem. Konec aprilla in v začetku maja je potekala neuspešna ofenziva slovenske vojske na Koroško. Konec maja 1919 pa se je začela jugoslovanska ofenziva. General Maister je skupaj s srbskimi častniki uspešno vodil labotski odred in po zmagi prevzel poveljstvo koroškega obmejnega poveljstva v coni A plebiscitnega ozemlja. Osemnajstega septembra 1919 se je moral Maister skupaj s svojimi policijskimi silami umakniti iz cone, ker bi lahko vplival na rezultat plebiscita 10. oktobra 1920. Uspešni poveljnik ter osvoboditelj severne meje in Maribora se je razočaran vrnil v Maribor in se vključil v delo oblastnega odbora Narodne odbrane. Postal je tudi poveljnik Maribora. Leta 1920 je bil kot spremljevalec regenta Aleksandra imenovan za častnega kraljevega adjutanta. Od leta 1921 do leta 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Drugega oktobra 1923 so ga prisilno upokojili kot divizijskega generala in ga odlikovali z redom belega orla z mečem III. stopnje. Za njegove vojaške in narodne zasluge ga je odlikoval tudi predsednik Češke Masaryk z vojnim križem. 28 obmejnih občin ga je imenovalo za častnega občana, nekatera mesta (Ljubljana, Maribor, Kamnik) pa so imenovala po njem tudi ulice.Na Uncu pri Rakeku je preživel zadnja leta svojega življenja. Preselil se je k sestri Matildi. 26. 7. 1934 je bil predolgo na soncu in po kosilu ga je zadela srčna kap. Osemindvajsetega julija 1934 so generala Maistra z velikimi častmi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru.
Rudolf Maister je bil tudi pesnik. V 4. razredu gimnazije v Kranju je ustanovil in urejal pisan dijaški list »Internos«. V 5. razredu gimnazije v Ljubljani je urejal list »Večernica«. Kot kadet na Dunaju je bil v letih 1892–94 izredni član ljubljanske dijaške »Zadruge« in ji pošiljal pesmi in prozo v oceno. Najprej je sodeloval pri Vrtcu (1890), nato pri Vesni pod psevdonimom Vuk Slavič. Pod imenom Vojanov je sodeloval pri Ljubljanskem zvonu, Slovanu in Zabavni knjižici. Pisal je tudi v Slovenski narod. Njegova lirska pesem je bila usmerjena v realizem in je rada prehajala v dekadentstvo, zato so njegove Poezije, ki so izšle v Ljubljani leta 1904, poleg krepke erotike in satirične šale namešane z mnogotero prešerno, včasih skoraj cinično neskladnostjo. V baladah se je poznal močan Aškerčev vpliv. Pozneje se je njegova pesem zresnila. Iz narodne odločnosti, ki je tudi v Poezijah zelo očitna, je zrasla močna osvobodilna težnja. Posebno pesmi tik pred prvo svetovno vojno so izkazovale izrazito bojevitost; n. pr. Matjažev sonet in Mi. Druga Maistrova pesniška zbirka »Kitica mojih« (Maribor 1929) je bila izraz zrele moške lirike in epike. Iz njih je govorila krepka vojaška pesniška osebnost, ki čuti človeško in narodno gorje. Ukvarjala se je s svetovno vojno in koroškim pohodom. V tej zbirki je pesnik končno našel tudi svojo osebno obliko in v njej prepesnil celo nekaj starejših pripovednih pesmi, n. pr. Sto kovanih in Ante. Posmrtno sta izšli zbirki Pesmi (1988) in Poezije (2003, zbrano delo).
Bil je tudi ljubiteljski slikar, zbiralec starih knjig in častni predsednik Zveze Maistrovih borcev ter Zveze slovenskih vojakov.
N. Jeza Kotnik: “Moj dedek general Maister”, Mariborski utrip 2010, št. 49 (7. maj), str. 6
Miha Šoštarič: Maister kot pesnik in bibliofil,Večer 2010,št. 145 (26. jun.), str. 22
M. Zlobec: Razstava Rudolf Maister Vojanov – general in pesnik, Delo 2010, št. 99 (3. maj), str. 9
P. Trček: “Sporočilo Maistrovega duha je še živo”,Notranjsko-kraške novice 2009, št. 12 (19. jun.), str. 5
H. Vičič: Po poteh generala Maistra, Notranjsko-kraške novice 2008, št. 7 (11.apr.), str. 6
M. Goznik: Maistrovo izročilo je živo in aktualno : državna proslava ob dnevu Rudolfa Maistra, Štajerski tednik 2008, št. 93 (25. nov.), str. 3
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008, str. 652
P. Hieng: Izklesani obraz poeta in vojaka : na današnji dan 1874. se je v Kamniku rodil slovenski pesnik in general Rudolf Maister Vojanov, Slovenske novice 2008, št. 73 (29. mar.), str. 12-13
M. F. Kranjc: Maistrov prispevek k prvi slovenski samoodločbi, Delo 29.nov.2008
M. Toš: Tone Partljič: General : nekoliko drugačno pisanje o Maistrovem delu in življenju.,Domače novice : Slovenske gorice 2006, št. 10 (30. okt.), str. 26
Z. Rashid: Spomin na generala : ob 20-letnici Maistrovih prireditev na Zavrhu, Večer 2005, št. 267 (18. nov.), str. 15
B. Repe: Pod visokim snegom je bil črni scenarij : na Maistrov praznik, 23. november, o novi slovenski prazničnosti, Večer 2005, št. 271 (23. nov.), str. 4
T. Köleš: Bil je tudi slikar in zbiratelj knjig : okrogla miza o generalu Maistru v Ljutomeru, Vestnik2004, št. 27 (1. jul.), str. 4
J. Košnjek: Leto 2004 Maistrovo leto, Gorenjski glas 2004, št. 1 (6. jan.), str. 4
J. Paladin: Rudolf Maister – Vojanov : leto 2004 je posvečeno 130. obletnici rojstva in 70. obletnici smrti Rudolfa Maistra (1874 – 1934), generala slovenske vojske, velikega domoljuba in izjemnega voditelja v boju za slovensko severno mejo ob koncu prve svetovne meje…, Moja Gorenjska 2004, št. 7 (avg.), str. 4-7
B. Hartman: General Rudolf Maister, vojščak in ustvarjalec, Mohorjev koledar 2004, str. 250-253
A. Bebler:Rudolf Maister in vojaška osamosvojitev Slovencev / General Maister : zbornik referatov s simpozija, Maribor, 23. november 2001.- Str. 31-34
V. Jerman: Unec ohranja spomin na slovenskega generala : življenje zgodba, Slovenske novice 2001, št. 29 (5.II.), str. 18
D. Guštin: Prvič lastna vojska, prvič vojna za lastne interese, Glas 1998, št. 10 (17.IV.), str. 9
M. Komelj: Spomenik generalu Maistru, Delo 1998, št.216 (18.IX.), str. 9
J. Sever: Goli Maister na konju / Jakov Brdar, Mladina 1998, št. 40 (5. okt. ), str. 48-50
B. Kos: General Rudolf Maister, Slovenska vojska 1994, št. 33 (7.I.), str. 22
S. Vrišer: Iz starih fotografskih albumov, Fotografije iz življenja generala Rudolfa Maistra, Kronika 1989, št. 3, str. 312-314
I. Zoran: Pesmi generala Maistra, Dolenjski list 1988, št.40 (6. okt.), str. 15
S. Vrišer: Rudolf Maister v likovnih delih, Večer 1987, št. 236 (10. okt.), str. 22
A. Vovko: “Ne priznam teh točk!” : ob 110-letnici rojstva generala Maistra, Dnevnik1984, št. 82 (24.3.), str. 10-11
B. Hartman: Rudolf Maister-Vojanov, slovenski general in pesnik, Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo 1918-1919, 1979, str. 71
M. Peršičeva: Moje srečanje z gen. Maistrom, Misli : informativni mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji 1974, št. 10, str. 282
T. Debeljak: Ob 100-letnici rojstva generala Maistra, Svobodna Slovenija 1974, št. 16, str. 1
A. Dolar: Kaj nam je pomenil general Maister kot vojak, Kronika slovenskih mest1934, št. 4, str. 262-264
F. Koblar: Maister Rudolf, Slovenski biografski leksikon.- Knj. 2, zv. 5 (1933), str. 14-15